Avtentična doživetja: kot v objemu

Nostalgija ali sentimentalno hrepenenje po preteklosti je sestavni del dogodkov, ki ga v dogodke vpletamo skozi doživetje prostora, kulinariko, igrifikacijo in dramaturgijo ali kot uprizorjeno avtentičnost. S tem udeležence povežemo na simbolni ravni in jim vrnemo prijetne občutke iz preteklosti. Organizatorji dogodkov smo odgovorni tudi za ustvarjanje avtentičnih doživetij, ki jih skušamo pričarati skozi različne tehnike in orodja, predstavljena v nadaljevanju.

Nostalgično iskanje pristnosti je zanimivo tudi za kongresne udeležence. Kadar se znajdemo v tuji državi, nas zanima, kakšni so njihovi običaji, kultura in tradicija. Če smo na domačem terenu pa iščemo skupne, simbolne točke, ki nas povezujejo. Vsi radi iščemo in izumljamo enkratna doživetja, ki niso prav nič drugega kot avtentične in rahlo nostalgično začinjene zgodbe. Pristna kulinarika, avtentična glasba, posebna zgodovinska prizorišča in kulturna zgodovina so jedro vsakega dobrega dogodka od incentivov do velikih kongresov.

Če gradimo dogodke na pristnosti (avtentičnosti) je velika verjetnost, da bomo sprožili pozitivne čustvene reakcije. Organizatorji dogodkov imamo na tem področju odgovornost, saj bi morali udeležencem dati jasno sporočilo, kdaj gre za zgodovinsko avtentičnost prizorišč in zgodb in kdaj za idealiziran pristop, ki povzema tradicije in navade mikrolokacije. Ko govorimo o avtentičnosti, zavajanje s ponaredki in »copy paste« pristopi preprosto ne delujejo. Kakšno vrednost bi imel npr. brazilski pustni karneval na ljubljanskem gradu?

Najpogosteje skušamo avtentičnost pričarati skozi uporabo prostora, ki vzbuja pozitivna čustva. Posebna prizorišča so velika dodana vrednost kongresnih destinacij. Včasih takih prostorov niti ne vidimo in jih je potrebno prepoznati kot posebna prizorišča, jim dati nov namen. Takšen primer so pogosto zapuščeni industrijski objekti, gradovi, dvorišča, muzeji in galerije.

Pri ustvarjanju pristnosti na dogodkih je poleg tega možna uporaba cele vrste pozitivnih stimulansov. Nekaj je nepogrešljivih. Na prvem mestu so kulinarične zgodbe, ki nas z okusi in vonji vračajo v preteklost. Odličen primer je projekt »Okusiti Slovenijo«, ki temelji na starodavnih recepturah in omogoča spoznavanje tradicionalnih jedi in gastronomske pestrosti Slovenije. Med odmori s kavo se lahko poigramo z različnimi retro izdelki, ki so sestavni del strežbe. Npr. pijača Cockta na področju JV Evrope velja za tipičen retro izdelek, ki vzbuja pristne nostalgične občutke med udeleženci te regije. Če gre za udeležence različnih naconalnosti, je treba razmišljati drugače.

Veliko organizatorjev uporablja kot del scenografije predmete iz preteklosti in spominke, s katerimi je bila neka skupnost povzana. To so lahko tudi fotografije pomembnih dogodkov strokovnega združenja, ključnih osebnosti in vse, kar sproža pozitiven kolektiven spomin. Velikokrat je »dress code«, vezan na neko obdobje tisti moment, ki poveže udeležence.

Najbolj osnovna pa je zagotovo glasba, s katero lahko ustvarjamo posebno vzdušje. Pomembno je ujeti duha časa, v katerem je odraščala večina udeležencev in ga ustrezno interpretirati.

Udeležence bodo navdušile tudi avtentične osebe, ki niso nujno zgodovinske, so pa del prostora, kjer se dogodek odvija (npr. srečanje z urbanim čebelarjem na strehi hotela v mestnem središču)

Prehajanje prostora in časa

Ustreznost in pristnost (avtentičnost) naše interpretacije preteklosti bodo udeleženci ocenjevali glede na lastno percepcijo preteklosti. Realnost in otipljivost predstavljenega je torej predpogoj za uspeh. Odtujenost sodobnega digitalnega sveta je v konfliktu s tradicionalno kulturo, občutkom dejanskosti in enkratnosti. Turizem je klasična industrija, ki prodaja koncept avtentičnosti, blizu pa smo ji tudi organizatorji dogodkov.

Osebno avtentičnost razumem kot vrednoto, način življenja in kot motivacijo. Zato jo vztrajno vključujem v svoje dogodke. V Sloveniji je bila v tem kontekstu dolgo prevladujoča ljudska, ruralna kultura, folklora, spregledana pa je bila avtentična urbana kultura. Svojevrsten fenomen in presenečenje v Ljubljani so bile npr. feministična ali punk tura, ki je navdušila tudi številne udeležence dogodkov.

Večinoma avtentičnost povezujemo z resničnostjo in pristnostjo. Biti naraven, pristen ali resničen, ne biti kopija ali ponaredek, so pogosti pojmi povezani z marketingom dogodkov.

Avtentičnost lahko na dogodkih dosežete kot kombinacijo različnih pristopov, ki jih načeloma uporabljamo istočasno. V osnovi jih lahko razdelimo na:

A. OBJEKTIVNA AVTENTIČNOST

Kamor uvrščamo vse, kar je pristno, nepotvorjeno in originalno. Med najbolj pogostimi so to posebna prizorišča, kulinarika in vse drugo, kar lahko kadarkoli potrdimo s strani strokovnih avtoritet. Najbolj tipični primeri so:

Avtentična posebna prizorišča: Beseda leta 2023 na iskalniku www.kongres-magazine.eu je bila SPECIAL VENUES. To so prizorišča, ki imajo izjemno kulturno, zgodovinsko, tehnično ali arhitekturno vrednost. To je najhitrejša pot in bližnjica do avtentične interpretacije na dogodkih. Seveda pa je takšen prostor, ki mora biti avtoriziran, zgodovinsko verodostojen, potrebno tudi na primeren način predstaviti udeležencem.

Avtentična kulinarika: Večina kuhinj je podrejena raznorodnim vplivom (vplivom bližnjih in daljnih nacionalnosti in kultur), ki veliko povedo o kulturi, migracijah in zgodovini destinacije. V avtentični kulinariki bodo udeleženci zato našli posebnosti nekega okolja in kulture, na drugi strani pa podobnosti, ki jih bodo morda spominjale na njihovo kulinariko. Ko govorimo o pristnosti v kulinariki, je danes bolj kot kulturološki, pomemben trajnostni in samooskrbni vidik, ki ga udeleženci vedno bolj cenijo.

KONSTRUKTIVNA AVTENTIČNOST

Konstruktivna avtentičnost je ustvarjena in poustvarjena za potrebe dogodka in bi jo lahko imenovali tudi simbolna avtentičnost. V industriji srečanj gre pogosto tudi za estetsko simulacijo. Najbolj tipični primeri so:

Pripovedovanje avtentičnih zgodb: Dogodki so lahko tudi prispodoba gledališča, kjer so udeleženci gledalci, organizatorji pa igralci. Preko performansov, glasbe in spektaklov udeležencem prenašamo avtentične zgodbe. Pri tem je pomembno, da je interpretacija brezhibna in da jo podaja strokovna avtoriteta ali morda celo influencer. Pri iskanju zgodb pa izhajamo iz stališča, da avtentičnost ni stvar preteklosti, temveč lahko tudi sedanjosti. Takšni primeri so izleti v zgodovino glasbe, umetnosti in kulture nasploh.

Avtentične tradicije: Dogodki imajo moč, da oživljajo vrednote in tradicije, dogodki postanejo sredstvo za samoprezentacijo in so sami po sebi izmišljeni v kontekstu potreb dogodka. Takšna avtentičnost je simbolna in čustveno intenzivna. Original se spaja s svojo kopijo, ki jo interpretiramo na dogodku. Tipičen primer so rituali, ki jih zlasti strokovna združenja pogosto vgradijo v svoje dogodke in ki z leti postanejo tradicija.

Igrifikacija: S konceptom igrifikacije prepuščamo odločitev o avtentičnosti samemu udeležencu. Ta osebno prevzame nadzor nad percepcijo avtentičnosti. Udeleženec iz pasivnega postane aktivni kreator avtentičnega doživetja.

Izziv je, da smo pogosto na lovu za novimi avtentičnimi zgodbami dogodkov, ki so pogosto hiperrealna potovanja skozi svet fabrikacij, fantazij, replik in simulacij, ki na koncu izgledajo boljše od originala in otiplivejšje od resničnosti. Naša odgovornost pa je, da se iluzija in stvarnost čimbolj približata. S tega vidika je naša rekonstrukcija tudi družbeno odgovorna.

Iskanje nove avtentičnosti dogodkov razumemo kot proces, s katerim dogodek postane potrjen kot avtentičen, torej pristen, izviren in vreden zaupanja. Hiter razvoj digitalnih tehnologij, hiperrealnosti in vsesplošni kaos so ustvarili nove dogodke, ki so bili prilagojeni novi družbi in odtujenim, atomiziranim udeležencem. V razmerah globalnih okoljskih katastrof in pandemij pa bo vsaj po mojem mnenju iskanje avtentičnosti dogodkov močno pridobilo na vrednosti in veljavi. Globalna kriza zaradi COVID 19 je vsaj za kratek čas zaustavila vse, kar je ponarejeno in sodobni udeleženec dogodkov se bo ponovno spremenil iz hedonističnega iskalca užitkov, v iskalca avtentičnosti. Namesto vztrajnega simuliranja avtentičnosti si bomo morali v prihodnosti prizadevati za vztrajno iskanje izgubljene avtentičnosti.

LARP (Role Playing Game) je interaktivno igranje, v katerem udeleženci prevzamejo in odigrajo identiteto nekega karakterja. Igra se odvija v realnem okolju, ki predstavlja imaginarno prizorišče izbranega sveta, pomaga k vživljanju v igro in sprejemanju te kot realne. Ko igra steče, zaživi svoje lastno življenje. Navadno se prilagaja vnaprej pripravljenemu scenariju, za katerega poskrbi moderator (vodja igre, Game master), njen potek lahko usmerjajo pravila ali dogovor med udeleženci, krojijo pa jo igralci sami z medsebojnim vplivanjem in odločitvami. Tudi ta oblika igrifikacije s številnimi žanri je lahko vir izjemne inspiracije.