Carski otok
Ko je pred cerkvijo Sv. Petra, zavetnika ribičev v Ubliju, zazvenela pesem Meri Cetinić More, so me premagala čustva. Vse, kar se mi dogaja na tem čudežnem otoku, se je povezalo v neskončno večglasno molitev morju v izvedbi domačinov, ki so se pripravljali na tradicionalno ribiško fešto.
I to sunce što nad tobom tako sije
I taj galeb što nad tobom leti
I opojni miris bora
Svo to tvoje blago
Dalo si nam ti
Dalo si nam ljubav vječnu
Dalo si nam sreću
I zato ti, more, hvala.
More, more
More, more
More, more
O, more.
Začutil sem globoko spoštovanje in hvaležnost, da so mi dovolili pokukati v svoj svet, v svoje običaje, ki jih na tem najbolj oddaljenem hrvaškem otoku raziskujem že vrsto let.
Ob tem se mi porajajo osebna vprašanja in dileme o meni kot »fureštu« – obiskovalcu, ki otok večinoma doživlja sredi poletne turistične sezone. Na legendarni lastovski poklad, kljub obljubi, še nisem prišel.
Tudi zato je ta zapis malce samokritičen vpogled v turistično industrijo, katere del sem. Industrijo, ki lahko hitro poruši krhko ravnovesje med interesi domačinov in obiskovalcev.
Odgovornost za posledice turizma pogosto prelagamo na destinacijske organizacije, celo na »rangerje« v narodnih parkih. A kaj pa odgovornost nas, turistov? Kakšen je naš vpliv, kakšna naša zapuščina? Ali po svojem obisku puščamo otok v boljšem ali slabšem stanju?
Utrinki z Lastova
Naslednji utrinki so se mi zapisali ob mojem zadnjem obisku Ladeste.
Utrinek 1: Manj je več, prosto po Tihomirju
Tihomir z družino že od leta 2016 vodi enega najbolj posebnih robinzonskih kampov na Jadranu. V uvali Zaglav, nekoč domeni ljudske armade, danes radi »zaglavimo« tisti, ki nam več kot glamping pomeni pristen stik z naravo in mir.
Kamp ima le 26 parcel – število, ki ga je Tihomir določil sam. V turizmu temu rečemo nosilna sposobnost, pri njem pa je to tudi jasen izraz odnosa do prostora. Kot pravi, so ga že obiskali trgovci z denarjem, ki bi na polotoku zgradili glamping hišice. A zadeva ga ne zanima. Ostaja zvest svoji viziji.
Zato ni presenetljivo, da je kamp za naslednjo sezono razprodan že sredi tega poletja. Legendarna, ročno vodena knjiga rezervacij je za nas stalne goste skoraj sveta stvar – del rituala. Večina nas prihaja že od začetka. Ne iščemo elektrificiranega ali digitaliziranega udobja. Prihajamo po nekaj drugega: po tišino, po Tihomirja, po Ivana in po ekipo, ki z veseljem v kamp pripelje lokalne kmetovalce, od katerih kupimo svežo zelenjavo in sadje, kruh, domače slaščice. Tako se sklene krog – turizem, ki vrača skupnosti, namesto da bi jo izčrpal.
In nenazadnje: tak pristop varuje tudi košček narave pred vedno bolj požrešno apartmanizacijo, ki vse bolj steguje svoje roke tudi po Lastovu. Lepo je biti v tihi družbi istomislečih. In prav zato je Tihomir moj tihi heroj Lastova. Ko bi le tako tudi ostalo.
Utrinek 2: Plastika med borovci
Če prebivaš v robinzonskem kampu, hitro začutiš, koliko smeti v resnici proizvedeta že dva turista. Količina plastike v obtoku je zaskrbljujoča. Prav tukaj bi lahko gostje in turistični delavci naredili najhitrejši in najbolj očiten korak naprej.
Za začetek: strogo ločevanje plastenk in reciklaža aluminijastih pločevink – ki mimogrede nosijo tudi svojo prodajno vrednost. Pohvalno je, da so po celem otoku že postavili reciklažne otoke. To je velik korak naprej. Zdaj je čas, da vsi deležniki poskrbimo še za preventivo.
Tudi med jahtaši, ki v luko Ubli pogosto priplujejo zgolj na hiter postanek za točenje goriva in praznjenje smetnjakov, je nujna večja ozaveščenost. Luka jim pogosto predstavlja le bencinsko črpalko in priročen koš za odpadke – brez razmisleka, kam in kako odložiti to, kar ostane za njimi. Smeti z jaht so praviloma pakirane v črne vreče brez ločevanja – plastika, hrana, steklo in kovina končajo skupaj, pogosto kar ob smetnjakih, če so ti že polni. Medtem ko otok z velikim trudom gradi infrastrukturo za ločeno zbiranje odpadkov in vzdrževanje čiste obale, posamezniki s premalo občutka do okolja uničujejo to ravnovesje. Gre za klasičen primer tihega konflikta med tranzitnim luksuzom in lokalnim vsakdanom:
domačini živijo v sožitju z naravo in skrbjo za prostor, jahtni turisti pa ga pogosto obravnavajo kot kuliso za vikend razglednice.
Utrinek 3: Oliver
»Plavajoči mavzolej Oliverja Dragojevića,« je pripomnil eden od domačinov, ko je v pristanišče priplul novi – oziroma zelo stari – trajekt Jadrolinije. Plovilo, ki je svoj prvi val presekalo že leta 1997 na Japonskem. Tipični lastovski zafrknjeni humor, a izza besed sem zaznal tudi ponos.
Na Lastovu je trajekt Oliver več kot legenda – je linija življenja. Točno tako kot pravi slogan Jadrolinije. Prvi vtis ob prihodu in zadnji pozdrav ob odhodu. Sam sem ga vzljubil z enako toplino, kot sem nekoč odkril Bartola Kašića – in še prej, seveda, legendarno Lastovo. Trajekti, čeprav škripajoči, smrdeči po katranu in pogosto tehnično zastareli, so kljub vsem razpravam – in občasnim nevšečnostim – bistvena vez med otokom in svetom. So simbol vztrajnosti, ki je globoko zapisana v DNK otoka.
In če kdo razume, kako kljub vsemu peljati naprej – je to prav Oliver. Glas dalmatinskega trubadurja, brez katerega na Hrvaškem marsikaj ne zveni več prav. Še posebej ne v času, ko se spomnimo njegove obletnice – takrat pesem postane most med obalo in otokom, med spominom in sedanjostjo. Njegove pesmi še vedno odmevajo med valovi in borovci, kot da so bile napisane prav za ta otok.
Ako voliš me
Ja ti ruku pružam
Ako voliš me
Dat ću sve
Šta san ti dužan …
Nebom plovi dan
Modro more ljulja
Opet ljubim te
Tvoje oči, dva dragulja …
Utrinek 4: Kužina – Prvi fast food na otoku
»Nezaslišano!« razlaga domačin, ki ga srečam v svoji prodajalni lokalnih izdelkov na Pjevoru. Ne more skriti ogorčenja. Novi gostinski obrat, ki je kot z lune padel v »trgovsko središče Lastova«, mu gre pošteno na živce. »Vse pripeljejo iz Splita! Meso za burgerje je mesni pripravek, girice prihajajo iz Japonske, lingji in sardele pa Jadrana še od daleč niso zavohali, kaj šele plavali v njem.« Tudi kruh, zaradi katerega turisti čakamo v vrsti, je – pravi – precenjen. Kot da to še ni dovolj, bo obrat deloval zgolj do konca sezone. In pika na i: vodi ga Zagrebčan. »Nezaslišano!« ponovi, kot bi prisegal pred kamero kakšne otoške telenovele. Za domačine je Kužina simbol vsega, kar ni v skladu z otoškim ritmom – predvsem pa nelojalna konkurenca lokalni, državni pekarni. Tisti, kjer pečejo pet vrst kruha v skoraj identičnih odtenkih bele. A turisti? Mi se ne pritožujemo. Saj ne moremo vsak dan obedovati v pretencioznih restavracijah za jahtaše v Zaklopatici ali Skriveni luki. Tu in tam prav pride kaj hitro pečenega, mastnega, na lističu potiskanem z imitacijo lesa. Pa vendar … bi bilo tako prekleto predrzno, če bi v tej hitri kuhinji ponudili vsaj eno lokalno jed? Morda hobotnico v solati, sardele na žaru, pa pravi dalmatinski kruh z malo duše?
Le dan po mojem obisku Kužine so domačini zavihali rokave in na ribiški fešti pokazali, kdo ima v resnici zadnjo besedo. Zadišalo je po brodetu. Umamno, glasno, v ritmu klap in vonju dima.
Na improviziranem tekmovanju v kuhanju brodeta se je nazdravljalo, pokušalo, prepiralo o tem, kdo je dal preveč čebule – in še več oljčnega olja. Kužina je bila ta večer daleč stran, čeprav čisto blizu.
Utrinek 5: Ribarnica, ki je otoku vrnila morje
Le nekaj korakov od “Kužine”, novega fast food-a, se skriva resnični otoški dragulj – prva prava ribarnica na Lastovu. Ja, prav ste prebrali. Ribarnica. Na otoku s stoletno ribiško tradicijo. Kjer so ribe še nedolgo tega plavale mimo turistov. Kdor je želel kaj svežega, je moral poznati nekoga, ki pozna nekoga, ki je bratranec nekega ribiča. Ironija? Lastovo je nekoč imelo eno večjih tovarn za predelavo rib na Jadranu. Danes pa sta za pravo ribo odgovorna ona in on – Stefanie in Ante Čihoratić. Mlad, nasmejan, podjeten par, ki je v zapuščeni prodajalni pred dobrim letom odprl nekaj, kar je več kot ribarnica. Je kraj srečevanj, kulinaričnih inspiracij in lokalne renesanse. Stefanie, avstralska Lastovka po očetu, se je v otok zaljubila postopoma – in nato še v Anteja. Poročila sta se leta 2015, danes pa skupaj pišeta zgodbo, ki je daleč od otoške letargije.
Njuna ribarnica ponuja svež ulov, marinirane poslastice, domačo tuno, školjke, lignje – pa še nasmeh, pogovor in tisto, česar se ne da tehtati: občutek, da si del skupnosti.
Zgodba Čihoratićev ni le romantična – je simptom življenja, ki še utripa med borovci in kamnitimi hišami. Nedeljske maše so polne mladih, poleti je živo, veselo, polno načrtov. Pozimi – no, pozimi je pač zatišje, kot povsod, kjer narava določa ritem. Za nas turiste pa sta Stefanie in Ante naredila nekaj skoraj revolucionarnega – ribo sta povrnila med ljudi. Tisti del morja, ki je bil rezerviran za krožnike sredi Zaklopatice za 30 evrov, je zdaj na voljo za vsakdanjo večerjo na najlepši robinzonski terasi na Jadranu. Ribarnica kot akt demokracije. In če obstaja pravica do svežega zraka, bi morala obstajati tudi pravica do sveže ribe – vsaj tam, kjer morje ni zgolj kulisa.
Utrinek 6: Guardian sindrom
Guardian berem. Redno. Cenim ga. A po branju simpatične reportaže Mary Novakovich o Lastovu me je v duši zaskelelo nekaj neprijetnega. Ne zaradi nje – članek je topel, poetičen, skorajda spoštljiv do tišine otoka – ampak ker v sebi nosi nevaren potencial: preveč pravih ljudi ob napačnem času.
Saj veste, kaj sledi: najprej pridejo bralci, potem influencerji, nato jet-ski-ji. Zdaj, ko je Lastovo postalo še “Guardian-approved”, se lahko zgodi tisto, česar se vsi lokalci potiho bojijo – da bo ta prostor, kjer narava še vedno narekuje tempo, postal nova verzija Visa. Pa nimam nič proti Visu. Razen ko postane – preveč. Moja skrb je iskreno sebična. Želim, da Lastovo ostane natanko takšno, kot sem ga prvič uzrl – kot da sem stopil v drug čas. Želim, da narava ostane gospodar, ne kulisa za fotografije s filtrom. Na srečo obstajajo »varuhi prirode« iz Javne ustanove Parka prirode Lastovsko otočje – tiha, predana ekipa, ki z znanjem, vztrajnostjo in terenskimi čevlji in plovili skrbi, da na otoku še vedno raste 700 vrst rastlin, 15 endemov, 53 ogroženih rastlin, plava 250 vrst morske flore, plešejo posidonije in se netopirji ne bojijo bližine. Ampak vemo, kako gre to. Guardian sindrom ni bolezen – je opozorilo. Članek lahko dvigne zavest, lahko pa tudi odpre vrata. Moje navdušenje nad njim je zato – s pridržkom. Več na povezavi: https://www.theguardian.com/travel/2025/may/14/croatia-lastovo-archipelago-island.
Utrinek 7: Svetlobno onesnaževanje
V zaliv pred Pasadurjem je priplula jahta Vibrant Curiosity, osebna lepotica ustanovitelja imperija Würth. Reinhold Würth, gospodar vijakov in umetniških zbirk, jo je elegantno “parkiral” ob obalo – za cel teden. Poskrbel je za veliko zabave, saj je z njene plaube vsak dan vzletal njegov zasebni Eurocopter. Zabava? Gotovo. Luksuz? Nedvomno. A še nikoli me ni tako zelo zmotilo svetlobno onesnaženje.
Lastovo je eden zadnjih naravnih planetarijev v Evropi. Ko pade noč, se zgodi čudež: nebo ne le sveti – diha. Otok je zaradi svoje odmaknjenosti, redke svetlobne onesnaženosti in kristalno čistega zraka eden najboljših naravnih planetarijev v Evropi.
Kako močno je svetila barka, smo spoznali šele po njenem spektakularnem odhodu, ko je bilo v mirni noči spet mogoče uživati v neponovljivem nočnem spektaklu. Odprlo se je nebo, vrnili so se zvezdni utrinki, tišina, kozmični mir. Če je Lastovo naravni park, potem naj tudi noč dobi svoj statut zaščite. Svetlobna regulacija jaht bi morala biti del pravila – ne le zaradi nas turistov, ki si želimo zvezd brez filtra, ampak zaradi narave, ptic, netopirjev, ritma morja …
Utrinek 8: Raj z vojaškim podpisom
Da je otok danes takšen, kot ga opevamo, je morda tudi zasluga nekdanje Jugoslovanske ljudske armade. Bivša država je Lastovo prepustila vojski, opustila stoletja star ribolov in zanemarila turistični potencial. Del vojaške infrastrukture je ostal – med drugim solidno zgrajena otoška magistrala, ki povezuje Ubli in Lastovo z odcepi proti Skriveni luki in Humu. Otok je dobro oskrbovan tudi s pitno vodo zaradi vodovoda NPKL (Neretva – Pelješac – Korčula – Lastovo).
A večji del vojaških kompleksov danes neusmiljeno propada, in vse težje je gledati, kako se zgradbe sesedajo same vase. Nekdanji hotel v središču Ublija se zdi idealna priložnost za investicijo v butični hotel – pa vendar ostaja prazna lupina.
Mnenje domačinov o nekdanji vojski večinoma ni najbolj pozitivno. A kljub temu priznavajo, da ima propadajoča infrastruktura določen potencial – tako tudi t. i. “dark turizem”, ki se ga za zdaj lotevajo zelo sramežljivo in o njem neradi govorijo. Morda bi se lahko kaj naučili od anglosaksonskih narodov, ki se ne izogibajo temnejšim obdobjem svoje zgodovine, ampak jih znajo premišljeno interpretirati in vključiti v turistično ponudbo. Lastovo je v tem kontekstu pravi muzej na prostem – škoda, da te dediščine še ne znajo ustrezno izkoristiti.
Utrinek 9: LA!UVO!
Če se znajdete na Lastovu, nikar ne spreglejte dveh izjemnih deklet, ki ustvarjata v majhni pisarni/trgovinici v središču otoka. To sta Andreja Dodig in Lucija Simić, srce Udruge za vidljivost otoka Lastovo – združenja, ki povezuje 13 članov in članic z iskreno ljubeznijo do tega posebnega otoka. Čeprav letos žal ne organizirata festivala Lastovo – Otok Glazbe, ostajata predani otoku in aktivni v svojih prizadevanjih. V njuni prikupni trgovinici še vedno najdete unikatne, zabavne in malce odbite majice, ki jih oblikuje Andreja – arhitektka iz Zagreba z izostrenim umetniškim čutom in prepoznavnim slogom. Te originalne majice niso le spominek, temveč del otoka, ki ga lahko odnesete s seboj – obenem pa vaša podpora združenju, ki jo lahko razumete tudi kot donacijo. Festival vsekakor manjka – bil je eden najbolj pristnih in navdihujočih poletnih dogodkov na Jadranu. A duh ustvarjalnosti, skupnosti in otoka še vedno živi – v LA!UVO!
Utrinek 10: LA!VIRUS!
Kino Mediteran je kot nekakšen prijazni virus, ki se naseli v vas in vate — nalezljiv v najboljšem pomenu besede. Zaradi njega začneš nestrpno pričakovati večere, ko se na dvorišču osnovne šole v Lastovu prižge platno. Ko ugasnejo luči, se umiri maestral, utihnejo črički, in edino, kar še slišiš, je živo čebljanje sosede, ki stanuje nad kinom… Potem pa zdrsneš v paralelni svet filma.
Naslednje jutro, ko ob kavi v cafe baru Kokolo v Pasadurju premlevaš zgodbo s platna, se ti zdi svet lepši, mehkejši, bolj smiseln. In ta kamniti otok — s svojimi hribi, kraškimi polji in tihimi uvalami — nenadoma postane središče vesolja.
Jadran kot hrvaška nafta
Zdi se, da turističnim ofenzivam, ki se kot po pravilu začnejo v začetku avgusta, ni videti konca. Vsako leto znova jih spremljamo v obliki preštevanja prihodov tujih turistov in ocenjevanja turistične sezone, kot da bi šlo za nekakšno vojno stanje. Tudi letos se zgodba ponavlja, vrti se v neskončnost – in nehote sem tudi sam njen del. V tem ponavljajočem se ritmu se zlahka rodi odpor, v skrajnem primeru celo sovraštvo do turistov. Sam takšnemu sovraštvu odločno nasprotujem. Bolj kot to me vznemirja vprašanje, kako turizem premakniti iz transakcijskega v transformativni model.
Z utrinki skušam prikazati moje vtise z otoka, kamor me vleče sebična želja, da grem nekam, kamor ne gre noben turist. Pa sem seveda tudi sam del te predstave, oziroma idealen turist. Sprašujem pa se, kako lahko postanem bolj odgovoren turist. Kako lahko pustim destinacijo v boljšem stanju kot pred obiskom. Kako doseči, da nisem zgolj gledalec v »avtentični« predstavi, ki jo zame igrajo domačini.
Rešitev za to dilemo je doslej uspelo najti le redkim destinacijam. Ena izmed tistih, ki mi najprej pride na misel, je projekt CopenPay. Koncept je preprost, a učinkovit: turisti, ki so se odločili za trajnostne oblike prevoza in odgovorno vedenje, so nagrajeni z brezplačnim dostopom do kulturnih in lokalnih znamenitosti. V zgolj štirih tednih pilotske izvedbe v letu 2024 se je izposoja koles povečala za 29 %, z mestnih ulic pa so odstranili več ton odpadkov. Letos se je program že potrojil – kar kaže, da gre za pobudo z resničnim vplivom.
Vsaj v Zaglavu smo skupnost, ki bi zlahka, z veseljem in ponosom sodelovala v podobni iniciativi. Lahko bi počistili plastiko, les in smeti, ki jih morje nanaša na plažo Sito in druge manj obljudene plaže, pomagali pri vsakodnevnem ločevanju in recikliranju zbranih odpadkov, izkrčili šavje, ki prerašča zapuščene objekte nekdanje JNA, ter pomagali pri kmečkih opravilih na kraških poljih. Prav tako bi se lahko vključili v obnovo tradicionalnih suhozidov, urejanje poti in okolice naselja ali organizacijo lokalnih delavnic za obiskovalce, s poudarkom na trajnostnem razvoju in ohranjanju naravne in kulturne dediščine otoka. V zameno bi nam otoška skupnost odprla vrata do pristnih, avtentičnih zgodb in doživetij – na primer obisk Poklada ter drugih tradicionalnih običajev, ki se ohranjajo le še v redkih krajih.
Seveda pa takšne aktivnosti zahtevajo tudi veliko t. i. »mehkega dela« – predvsem na področju komuniciranja z obiskovalci, izobraževanja in usposabljanja lokalnega prebivalstva ter krepitve medsebojnega spoštovanja in strpnosti.
Morda zveni kot utopija, a prav v takih vizijah se skrivajo zametki resničnih sprememb. Zametki regenerativnega turizma, ki bi ga verjetno najlažje uresničili prav na otokih – teh naravno omejenih in občutljivih prostorih, ki ponujajo idealne pogoje za razvoj pilotnih projektov.
In potem se zbudim v kruto realnost, ko prebiram članek v časniku Dnevnik (sobota, 2. 8. 2025): “Slovenski turizem je v prvi polovici tega leta dosegel osemodstotno rast prihodov in prenočitev, pri čemer prevladujejo tuji gosti, zlasti iz Nemčije, Italije in Avstrije. Med turističnimi cilji so v vrhu Ljubljana, Piran in Bled, poleg teh pa se povečuje tudi obisk v višje ležečih krajih ter Novi Gorici kot evropski prestolnici kulture.” Avtorica članka, Vesna Levičnik, še poudari: “Turistični razvoj v Sloveniji poteka v skladu s trajnostnimi usmeritvami …”
Opozorilo (če ga res potrebujete): Ta zapis ni patetični turistični vodič, še manj analitični uvid v turistično industrijo in zagotovo ne poskus idealizacije oddaljenih jadranskih otokov in tam živečih skupnosti. Gre zgolj za neurejen dopustniški tok misli, ki je nastal nekje med maestralom in večernim plutjem Oliverja. V njem je zapisan tihi poziv — k več spoštovanja, več posluha in več sožitja med tistimi, ki prihajajo, in tistimi, ki ostajajo. Morda celo k premiku odnosa na višji, regenerativni nivo. Ljubezen do lastovskega stanja duha? Neomajna, seveda.
Avtor: Gorazd Čad
