57% manj ogljičnega odtisa in 99% več PR-ja

Zdelo se mi je, kot da sem se za trenutek vrnil v leto 2010. Svetovno znani ponudnik rešitev za registracijo udeležencev in upravljanje dogodkov je namreč objavil, da bo na svojem elitnem evropskem srečanju zmanjšal ogljični odtis za 57 %. Ja, prav ste prebrali – tudi sam sem naslov razumel dobesedno, dokler nisem ugotovil, da se ta »preboj« nanaša zgolj na uvedbo eko imenskih priponk.

Na trajnostni tehtnici govorimo torej o zgolj kozmetičnem popravku, ne pa o sistemski rešitvi. Gre za subtilno obliko zavajanja, ki daje vtis, da organizator deluje trajnostno, čeprav v resnici komunicira nepomemben premik.

Pod predlagano Direktivo EU o zelenih trditvah (2023/0085 COD) bi bilo takšno PR-sporočilo skoraj zagotovo obravnavano kot zavajajoča trajnostna trditev. Direktiva namreč zahteva, da morajo biti vse zelene trditve znanstveno utemeljene, preverjene in jasno opredeljene, vključno z navedbo, na kateri del dejavnosti se nanašajo in kakšen je njihov dejanski delež v celotnem ogljičnem odtisu. Uporaba relativnih številk brez konteksta – denimo »–57 %« pri imenskih priponkah, ki predstavljajo le 0,015 % skupnih emisij – bi po teh pravilih veljala za zavajajoče predstavljanje vpliva. Direktiva tudi opozarja, da certifikati in trajnostne oznake (npr. FSC, EcoVadis) niso dokaz o trajnosti, razen če so uradno verificirani in transparentno utemeljeni. Več o tem je zapisano v predlogu direktive na strani Evropskega parlamenta in na portalu EUR-Lex.

Če želimo resno govoriti o trajnostnih dogodkih, moramo pozornost usmeriti na tista področja, kjer nastaja največ emisij:

• Mobilnost udeležencev – spodbujanje uporabe vlakov, javnega prevoza, skupinskih prevozov in zmanjševanje letalskih poti na krajših razdaljah.
• Energija prizorišč – sklepanje pogodb za uporabo obnovljivih virov energije ter pametno upravljanje razsvetljave in avdiovizualnih sistemov.
• Hrana – prehod na okolju prijazne menije, sodelovanje z lokalnimi dobavitelji ter preprečevanje nastajanja odpadne hrane.
• Razstavna in scenska oprema – ponovna uporaba scenskih elementov, uporaba modularnih konstrukcij in optimizacija logističnih poti.
• Digitalni odtis – merjenje emisij, ki nastajajo pri uporabi spletnih platform, strežnikov in prenosu podatkov.

Tu se skrivajo realni prihranki, merjeni v desetinah odstotkov, ne v stotisočinkah.

Če želimo, da ima trajnostna komunikacija verodostojnost, mora temeljiti na dejstvih, ne na občutkih. Kredibilen trajnostni PR se ne začne pri logotipih in zelenih obljubah, temveč pri preglednosti. Pravi vrstni red bi moral biti naslednji:

1. Objavi celoten ogljični odtis dogodka – izračunan po metodologiji GHG Protocol in izražen v ekvivalentu CO₂ (CO₂e). To je temelj, brez katerega so vse kasnejše trditve brez konteksta.
2. Prikaži razmerja med kategorijami, da postane jasno, kateri segmenti dogodka dejansko prispevajo največ k emisijam. V vsakem dogodku obstaja tistih nekaj ključnih kategorij, ki povzročijo 80 % celotnega odtisa – običajno so to mobilnost, energija, prehrana in nastanitve.
3. Komuniciraj absolutno, ne relativno – javnost razume tone CO₂ bolje kot odstotke. Namesto »znižali smo emisije za 57 % pri imenskih priponkajh« raje povejmo: »zmanjšali smo emisije dogodka za 1,2 tone CO₂ v primerjavi z lanskim letom.«
4. Predstavi načrt z mejniki – ne le obljube in partnerstva, temveč konkretne cilje in časovne okvirje. Na primer: do leta 2026 želimo emisije iz potovanj udeležencev zmanjšati za 25 % z uvedbo ugodnosti za železniške povezave.
5. Dokazuj, ne okrašuj – certifikati, oznake in priznanja naj služijo kot podpora resničnim rezultatom, ne kot njihova nadomestitev.
6. Izravnava naj bo zadnji korak, ne prva poteza – najprej zmanjšaj, šele nato odgovorno kompenziraj preostanek emisij.