Podnebna kriza obešena na klin

Tudi največji globalni spektakli imajo svoj paradoks. Včasih je tako očiten, da ga lahko opazi še zadnji nejeverni Tomaž. Podnebni vrhovi Združenih narodov COP so v resnici postali eden največjih generatorjev emisij na planetu na področju dogodkov. In letošnji COP v brazilski Amazoniji je vse skupaj dvignil na novo raven.

Konference COP pod okriljem Združenih narodov veljajo za osrednje politične forume na področju podnebnih sprememb, hkrati pa predstavljajo eden največjih trajnostnih paradoksov. Dogodki, namenjeni zmanjševanju emisij, namreč sami ustvarjajo izjemno velik ogljični odtis. COP30 v amazonskem mestu Belém ta protislovja le še poglablja. Eden od odmevnejših medijskih naslovov je bil “Hotel na vodi za podnebno konferenco”. Zaradi izjemnega števila udeležencev sta se namreč v tamkajšnjem pristanišču zasidrali dve evropski turistični križarki. Po navedbah virov je njuna skupna kapaciteta približno 6.000 hotelskih sob. Paradoks je popoln: medtem ko govorimo o “reševanju planeta”, nas dizel ladijski motorji opominjajo, koliko dela je še pred nami.

Kitajska se tudi v tej zgodbi odlično znajde in vse bolj prevzema krmilo globalne trajnostne politike.

Za prevoze udeležencev in logistiko med prizorišči je bila odgovorna flota električnih vozil BYD znamke, ki je postala sinonim za kitajsko tehnološko ekspanzijo. Še bolj pomenljivo pa je, da je prav v času konference podjetje BYD odprlo novo tovarno na severovzhodu Brazilije. Ta simbolika na svoj način ponazarja novo vlogo Kitajske. Država, ki v zrak spušča največ ogljikovega dioksida, hkrati agresivno utrjuje položaj vodilne sile v zeleni industriji. Kitajska je boj proti podnebnim spremembam prepoznala predvsem kot gospodarsko priložnost. Medtem ko se Zahod pogosto spopada s političnimi delitvami in počasnim uvajanjem zelenih politik, Kitajska hitro širi svoje industrijsko omrežje na področjih, ki bodo definirala prihodnjo energetsko ekonomijo: električna vozila, sončne elektrarne, vetrne turbine in baterijske tehnologije. Rezultat je jasen: tam, kjer svet govori o trajnosti, Kitajska gradi tovarne in prevzema trge. To je le nekaj paradoksov letošnje konference COP, v svetu, ki je vedno bolj utrujen od trajnosti.

Vsak dogodek COP naj bi načeloma javno objavil svoj ogljični odtis. V praksi pa iskanje teh podatkov hitro postane detektivsko delo.

Eden redkih primerov večje transparentnosti je COP26 v Glasgowu, kjer so objavili delni izračun: ogljični odtis naj bi dosegel približno 131.556 ton CO₂e. Kljub temu gre zgolj za delno sliko, saj številni pomembni viri emisij v izračun niso bili vključeni. Večina drugih COP-konferenc sploh ne objavi celovite analize, kar postaja vse pogosteje kritiziran paradoks dogodka, ki naj bi bil simbol trajnosti. Neodvisne analize potrjujejo, da do 80 % vseh emisij na COP-ih povzroči mobilnost udeležencev, predvsem mednarodna letalska potovanja. Ogljični odtisi delegacij pa so pogosto nepopolno dokumentirani, pomanjkljivo poročani ali zgolj simbolično „izravnani“ z nakupom ogljičnih kreditov. Kompenzacija, ki nadomesti preprečevanje, odpira vprašanja o resnični učinkovitosti in verodostojnosti takšnih ukrepov.

Tako se globalni podnebni vrh pogosto znajde v lastnem protislovju: konference, ki pozivajo k zmanjševanju emisij, ob tem same ustvarjajo ogromne količine CO₂. 

To zmanjšuje kredibilnost njihovega sporočila, zlasti ker potovanja, nastanitve in logistična infrastruktura delegacij ostajajo le delno zajeti ali sploh ne transparentno dokumentirani. Manjka tudi poenotena metodologija: katere vire je treba vključiti, kako jih izračunati in kdo preveri njihove rezultate. Brez enotnega pristopa celoten proces ostaja fragmentiran — in zato manj zanesljiv.

Belem kot prizorišče z vidika event industrije

Belém v brazilski Amazoniji je eno od najmanj dostopnih mest, ki je bilo kdaj izbrano za globalni podnebni vrh. Geografska oddaljenost pomeni, da večina udeležencev prispe z več prestopi in dolgimi interkontinentalnimi leti, kar dodatno povečuje že tako enormen ogljični odtis dogodka. Mesto z več kot 40.000 udeleženci očitno ni bilo infrastrukturno pripravljeno na dogodek takšnega obsega, kar je povzročilo izjemen pritisk na lokalne sisteme: od vode in energetike do ravnanja z odpadki in prometa. Podnebni vrhi običajno zahtevajo postavitev začasnih struktur, ki jih lokalna infrastruktura ne zmore zagotoviti, od modularnih dvoran do začasnih logističnih centrov. Takšne konstrukcije imajo visok ogljični odtis, po dogodku pa pogosto ostanejo neizkoriščene ali zapuščene. Belém pri tem ni izjema. Že pred konferenco je mesto težko vzdrževalo osnovne javne storitve, zato obstaja realno tveganje, da bo celotna organizacija pomenila dodatno ekološko, prostorsko in finančno breme. Najbolj paradoksalno pa je, da se podoba »varovanja pragozda« lahko hitro prelevi v orodje za geopolitiko in branding.

Amazonija tako postane kulisa, medtem ko se uničevanje ekosistemov nadaljuje v ozadju, stran od kamer in diplomatskih govorov.

Dogodek takšne velikosti zahteva ogromne energetske, vodne in prometne kapacitete stvari, ki jih Belém nikoli ni imel v presežku. Kar je sledilo, ni presenečenje: preobremenjeni lokalni sistemi, začasne dvorane, dodatne pristaniške strukture, improvizirani logistični terminali. Dogodek, namenjen reševanju planeta, je najprej ogrozil destinacijo, ki jo je prišel branit.

Na podnebni konferenci COP28 v Dubaju so se države prvič soglasno zavezale k prehodu stran od fosilnih goriv. A miniranje tega zgodovinskega dogovora se je začelo praktično takoj po dogodku in doseglo vrhunec na lanskem srečanju v Bakuju.

Dogodek, ki bi moral predstavljati globalni konsenz za reševanje podnebne krize, se vse bolj spreminja v prostor simbolnih gest.

Dnevni red letošnjega COP30 obsega kar 145 točk. Vsebinsko široko zastavljen program, ki je v Amazonijo privabil množico nevladnih organizacij, državnih predstavnikov, podjetij in lobistov. Med njimi so pogosto tudi akterji z diametralno nasprotnimi interesi. Naraščajoča prisotnost predstavnikov fosilnega sektorja pa resno spodkopava kredibilnost celotnega dogodka. Paviljoni držav in korporacij postajajo vse bolj “odri za PR”, ne pa prostori za resne, trajnostne rešitve.

Simbolna je vloga Savdske Arabije, ki svoj razkošni paviljon uporablja za promocijo “zelenih industrij”, ki naj bi jih financirala z dobički iz naftne industrije. V državi, kjer prihaja več kot 60 % BDP-ja iz nafte, takšne zelene ambicije zvenijo kot prazna retorika in kozmetični premaz, namenjen prikrivanju dejanskega stanja.

Zaskrbljujoč je tudi trend “ozelenjevanja” uničujočih praks za ohranjenje tropskih pragozdov. Gostiteljica dogodka, Brazilija, se na COP30 predstavlja kot globalna ambasadorka nizkoogljičnega kmetijstva. Hkrati pa je največja izvoznica soje in govejega mesa na svetu. Brazilski predstavniki na dogodku trdijo, da njihovo tropsko kmetijstvo s svojo visoko sposobnostjo vezave ogljika izravnava emisije metana iz živinoreje. Javnost in stroka sta burno reagirali na tovrstno oglaševanje “nizkoogljične govedine”. V paviljonu “AgriZone”, ki ga sponzorirata Bayer in Nestlé, se vrstijo dogodki in predstavitve, ki so pogosto v navzkrižju z dejanskimi podatki: kmetijstvo v Braziliji namreč prispeva kar 74 % nacionalnega ogljičnega odtisa, država pa je peta največja svetovna izvoznica metana. Še en paradoks COP30 je vezan prav na metan (CH₄) toplogredni plin, ki je na kratki rok več kot 80-krat močnejši od CO₂. Znanstveniki opozarjajo, da bi s 40 % zmanjšanjem emisij metana do leta 2030 lahko globalno segrevanje upočasnili za približno 0,3 °C. Metan se tako omenja kot “najhitrejši načrt” za blažitev podnebnih sprememb v primerjavi z maratonskim prehodom na nizkoogljično energijo. Takšnih protislovij in komunikacijskih manevrov na COP30 ne manjka. Dogodek, ki bi moral predstavljati globalni konsenz za reševanje podnebne krize, se vse bolj spreminja v prostor simbolnih gest, prefinjenega PR-ja in utrjevanja interesov, ki so pogosto v nasprotju z javnim dobrim.

Z vidika profesionalcev v event industriji Belém ni bil le logistični izziv, temveč opozorilo, ki ga ne smemo prezreti. Dogodek, ki naj bi predstavljal vrhunec globalne zaveze k trajnostnemu razvoju, je sam postal primer sistemskih nasprotij. Kje je meja, ko izvedba dogodka začne spodkopavati njegovo lastno sporočilo? Kdaj destinacija postane prešibka, koncept preobremenjen, organizacija preveč potratna, da bi si še upali uporabljati besedo »trajnost«?

Temeljna načela trajnostnega organiziranja dogodkov so jasna: izbirajmo destinacije z razvito infrastrukturo in dobrimi povezavami, zmanjšujmo število letalskih prevozov, uporabljajmo obstoječe objekte namesto začasnih struktur, spoštujmo nosilne zmogljivosti okolja in lokalnih skupnosti, zmanjšajmo simbolne geste ter povečajmo dejanske vplive. V Belému se ni uresničilo skoraj nič od tega. Namesto zgleda je COP30 postal ogledalo. Če bo event industrija še naprej sledila političnim prioritetam namesto okoljskim načelom, bo izgubila kredibilnost ne le kot organizator ključnih dogodkov, temveč kot panoga, ki naj bi bila zavezana k družbeni preobrazbi.

Dogodek je sprožil verigo negativnih posledic. Cene v mestu so močno narasle, infrastruktura je preobremenjena, dostop do osnovnih storitev za lokalne prebivalce se je poslabšal.

Zaradi birokratskih ovir so bili lokalni dobavitelji večinoma izključeni iz procesa. Avtohtone skupnosti so bile pogosto predstavljene zgolj simbolno, ne pa vključene kot enakovredni deležniki. Obsežni protesti, ki so na trenutke prerasli v nasilje niso bili presenečenje, ampak posledica ignoriranja lokalnega konteksta. Delegacije pogosto ne upoštevajo priporočil o trajnostnem prevozu, materialih in logistiki. Organizacijska struktura COP ostaja toga, politično razdeljena in brez mehanizmov, ki bi preprečevali netrajnostne prakse. COP30 je opozorilo za nas, ki soustvarjamo dogodke. Brez jasne etične meje in odgovornega ravnanja postaja tudi naša industrija del problema, ne rešitve.

Če naj globalni podnebni vrhovi ohranijo verodostojnost in vlogo gonil trajnostne preobrazbe, se morajo temeljito spremeniti. Letošnji COP30 v Belému je bil za mnoge dogodek brez kompasa. Opozorilo, kaj se zgodi, ko organizacija in lokacija nista v sozvočju s poslanstvom. A prav zato je lahko tudi izhodišče za nov standard. Za preobrat iz slabega zgleda v vzor dobre prakse bi morali v prihodnje upoštevati deset osnovnih načel resnično trajnostne organizacije COP:

1. Hibridna zasnova kot privzeto izhodišče
Fizična prisotnost naj bo upravičena z jasnimi kriteriji. Virtualna udeležba mora biti enakovredna po vplivu in dostopnosti, ne zgolj dodatna možnost.

2. Certificirana trajnostna shema (npr. ISO 20121)
Celoten organizacijski ekosistem – od logistike do vsebine mora biti voden skladno s preizkušenimi standardi trajnostnega upravljanja.

3. Javno poročilo o trajnostni izvedbi v 90 dneh
Zunanja revizija trajnostnega poročila in popolna transparentnost izvedbe morata postati standard, ne izbira.

4. Brez novih začasnih gradenj
Uporablja naj se izključno obstoječa infrastruktura ali pa lokacija preprosto ni primerna.

5. Lokalne in krožne verige z minimalno birokracijo
Procesi vključevanja malih, lokalnih dobaviteljev naj bodo poenostavljeni in prednostno obravnavani. Denar naj ostane v skupnosti.

6. Zeleni kodeks za vse udeležence
Vključuje naj smernice za prevoz, namestitev, hrano, materiale in ravnanje z odpadki z merljivimi zavezami, ne priporočili.

7. Aktivna vloga avtohtonih skupnosti
Indigeni voditelji naj ne bodo zgolj simbolna prisotnost, temveč soodločevalci vsebinskega in organizacijskega procesa.

8. Fokus na zmanjšanje emisij, ne zgolj na kompenzacijo
Oglično izravnavanje je le zadnja možnost, ne nadomestilo za neodgovorno načrtovanje.

9. Dostopnost in vključevanje marginaliziranih glasov
Dogodek mora biti zasnovan tako, da aktivno vključuje manj zastopane skupine z logistično, vsebinsko in jezikovno prilagoditvijo.

10. Neodvisno upravljanje dogodka z zaščitenim mandatom
Organizacija COP ne sme biti politično razdrobljena; potrebujemo profesionalno, neodvisno strukturo z jasnim mandatom za trajnostno izvedbo.

Od utrujenosti nad trajnostjo do odkrite trajnostne averzije

Privoščil si bom precej radikalno trditev: tudi zaradi prej omenjenih praks (npr. greenwashinga, pomanjkanja konkretnih ukrepov, praznih obljub) se vse pogosteje pojavlja trajnostna utrujenost, ki se pri številnih deležnikih že sprevrača v odkrit odpor do trajnosti.

Ne gre več le za skeptičen dvom, temveč za globlje nezaupanje v smiselnost in resničnost trajnostnih zavez.

Ta premik se kaže tudi v vedno večji prisotnosti pojava, ki ga lahko opišemo kot zeleno utišanje (greenhushing), ko podjetja bodisi iz strahu pred kritiko, bodisi zaradi notranjega dvoma raje molčijo o svojih trajnostnih praksah, kot da bi jih javno izpostavljala. Zato je morda napočil čas, da se resno in temeljito pregledajo tudi veliki mednarodni dogodki, kot je COP. Če se podjetju hitre mode Shein in naftnemu velikanu TotalEnergies lahko izreče javna obsodba in globa zaradi zavajajočih zelenih praks (greenwashing), potem bi morali z enakim kritičnim pogledom ovrednotiti tudi nastope držav, korporacij in organizatorjev na največjih okoljskih konferencah.

Toda bistvo se kot kaže skriva še globlje. V tem kontekstu se znova potrjujejo ugotovitve Rimskega kluba, ki že desetletja opozarja, da brez resnične spremembe sistemskega mišljenja ne bomo prišli daleč. Potrebujemo nov model napredka, ki ne temelji zgolj na rasti, ampak na ravnovesju znotraj planetarnih meja.

COP30 je postavil ogledalo, v katerem se ne zrcalijo rešitve, temveč protislovja. To ni bil le dogodek brez kompasa – bil je alarm brez filtra. Morda je napočil trenutek, da si priznamo: trajnost ni več stvar razprav, temveč odločitev. In ta odločitev se ne sprejme prihodnje leto. Ne sprejme se v Belému, Parizu ali Dubaju. Sprejme se tukaj in zdaj – z vsakim naslednjim dogodkom, ki se bo odločil biti del rešitve in ne del problema.

Avtor: Gorazd Čad