“No, pa je konec tega tvojega trajnostnega sranja,” mi je z nasmeškom pripomnil kolega, ki je še leto prej navdušeno prikimaval vsaki trajnostni zgodbi. Zgodilo se je na enem od eminentnih dogodkov naše industrije, ob predstavitvi raziskave med naročniki, ki je razkrila pojav, ki bi mu lahko rekli kar trajnostna recesija. O rezultatih raziskave sem že pisal nekoliko obširneje v preteklemu članku.
V istem tednu sem ob samozavestni objavi ene izmed slovenskih PR in event agencij dobil občutek, da sem po naključju pristal v letu 2013. Agencija je s precej pompa oznanila, da je po skoraj dveh letih razvoja pripravila vodič za trajnostno organizacijo dogodkov. Za ta »dosežek« so prejeli celo priznanje EU in postali edina slovenska agencija s tem prestižnim certifikatom. To naj bi, kot so zapisali na LinkedInu, potrjevalo njihovo vodilno vlogo na področju trajnostnega turizma in organizacije dogodkov doma in širše. Verjamem, da kolegi iz Umanotere ob takšnih izjavah našpičijo ušesa. Njihov legendarni »Priročnik za organizacijo trajnostnih športnih dogodkov« je namreč izšel že davnega leta 2013. Pa tudi sicer, danes vam priročnik podobnega kova v grobem sestavi že ChatGPT, in to v približno desetih minutah.
Da bi organizacija, ki se razglaša za vodilno na tem področju, izmerila ogljični odtis dogodka ali poskusila pridobiti bonitetno oceno njegove trajnosti? Daleč od tega.
A potovanja v preteklost še ni bilo konec. Osrednji dogodek v Sloveniji na področju trajnostnega menedžmenta naj bi bil namenjen predstavitvi dobrih praks. Čeprav je bila vsebina dogodka korektna, o trajnostni organizaciji samega dogodka ni bilo niti besede. Dogodek je potekal v hotelu izven mestnega središča, a organizatorji kljub temu niso ponudili nobene trajnostne možnosti prihoda za udeležence. Ogljični odtis transporta vseh prisotnih zagotovo ni bil zanemarljiv. V vabilih in komunikaciji ni bilo niti enega stavka o trajnostni zasnovi ali izvedbi dogodka. Kolegi iz Umanotere, ki vsak svoj dogodek organizirajo izjemno dosledno in skrbno, bi se ob tem najverjetneje prijeli za glavo. Da bi organizacija, ki se razglaša za vodilno na tem področju, izmerila ogljični odtis dogodka ali poskusila pridobiti bonitetno oceno njegove trajnosti? Daleč od tega. Ko smo jim ponudili pomoč, so jo gladko zavrnili. In kmalu je postalo jasno, zakaj. Zato, ker se je o trajnosti lažje pogovarjati, kot jo zares živeti. To nazorno razkriva tudi program konference, ki sicer obravnava teme, kot so trajnostni menedžment, strateški modeli rasti, odpornost in vloga voditeljev, a ne vsebuje niti enega konkretnega prispevka o trajnostni izvedbi dogodka samega. O trajnostni mobilnosti, izračunu ogljičnega odtisa ali načrtovanju po načelih krožnega gospodarstva ni ne duha ne sluha, čeprav gre za dogodek, ki se predstavlja kot primer dobre prakse. V praksi pa je bil organiziran kot klasičen poslovni dogodek brez opaznih trajnostnih elementov.
Ne moremo zanikati znanstvenih dejstev
Na ta seznam bi lahko dodal še marsikaj, a nočem izpasti kot Kalimero, ki se pritožuje nad “trajnostno recesijo” in obupuje, da se nič ne da spremeniti. Ravno nasprotno – takšne situacije me samo dodatno motivirajo, da vztrajamo naprej. Znanosti pač ni mogoče zanikati. Če v kaj verjamem, potem verjamem v vsakoletno poročilo Stockholmskega centra za prožnost (Stockholm Resilience Centre). Njihovo raziskovanje temelji na konceptu t. i. planetarnih meja, ki sta ga leta 2009 predstavila Johan Rockström in Will Steffen skupaj s skupino znanstvenikov. Opredelili so devet okoljskih mej, znotraj katerih je mogoče ohranjati stabilno in varno okolje za človeštvo. Če te meje presežemo, tvegamo nenadne, nepopravljive spremembe, ki lahko resno ogrozijo življenje na Zemlji.
Letos (2025) je stanje še bolj zaskrbljujoče. Po podatkih iz najnovejšega poročila »Resilience Science Must-Knows« smo že presegli sedem od devetih planetarnih mej. Zemeljsko varnostno mrežo smo tako resno načeli, znanstveniki pa opozarjajo, da brez nujnega ukrepanja tvegamo destabilizacijo sistemov, ki omogočajo civilizacijo.
A poročilo se ne ustavi zgolj pri opozorilih. Prinaša devet ključnih priporočil za preobrazbo našega odnosa do planeta in za krepitev globalne odpornosti. To niso utopične ideje, temveč znanstveno utemeljene usmeritve za odločevalce, organizacije in družbo kot celoto. V nadaljevanju sem jih prilagodil svetu organizatorjev dogodkov:
1. Razmišljajmo sistemsko
Dogodki niso izolirani trenutki. So del širšega družbenega, okoljskega in gospodarskega sistema. Organizatorji morajo pri zasnovi dogodka upoštevati celoten vpliv: od izbire lokacije, dobaviteljev, mobilnosti, ravnanja z odpadki, do družbenih učinkov. Ključno je vprašanje: Kakšen je celosten odtis dogodka?
2. Zmanjšajmo tveganja
Organizacija dogodkov mora vključevati oceno tveganj ne samo varnostnih, ampak tudi okoljskih (npr. izpusti CO₂, potratnost virov) in družbenih (npr. izključevanje določenih skupin). Vnaprejšnje načrtovanje za minimalizacijo teh tveganj postane obveza, ne zgolj dodatek.
3. Spodbujajmo pravično odločanje
Dogodki naj vključujejo raznolike govorce in udeležence ter omogočajo enak dostop vsem, tudi tistim z manj možnosti. Vsebina dogodka mora nasloviti različne družbene perspektive. Odprti forumi, vključevanje mladih, nevladnih organizacij, lokalnih skupnosti so primeri pravičnega pristopa.
4. Zmanjšujmo družbene neenakosti
Organizatorji lahko zmanjšujejo neenakosti s tem, da uporabljajo lokalne dobavitelje, podpirajo socialna podjetja, vključujejo marginalizirane skupine in zagotavljajo cenovno dostopnost dogodkov. Luksuzni »zeleni« dogodki za elito niso rešitev.
5. Okrepimo lokalno odpornost
Dogodki naj bodo zasnovani tako, da krepijo lokalne zmogljivosti: usposabljajo lokalne ekipe, vključujejo lokalno znanje, promovirajo lokalno kulturo. S tem postanejo orodje za odpornost, ne le za promocijo.
6. Vlagajmo v naravne sisteme
Vsak dogodek naj si prizadeva zmanjšati svoj negativni vpliv na naravo: izbira lokacije z minimalnim vplivom, uporaba trajnostnih materialov, nič odpadkov (zero waste), varčevanje z energijo, brez plastike. Kompenzacija emisij mora biti premišljena in transparentna.
7. Spodbujajmo inovacije za preobrazbo
Dogodki so platforma za inovacije, ne le tehnične, ampak tudi družbene. Organizatorji naj iščejo nove formate (npr. hibridni dogodki, regenerativna prizorišča), testirajo rešitve in spodbujajo dialog, ki presega obstoječe okvire.
8. Merimo, kar je pomembno
Uspeh dogodka ne sme temeljiti le na številu udeležencev ali všečkih. Meriti bi morali njegov okoljski odtis, družbeni vpliv, dostopnost, dolgoročne koristi. Kazalniki trajnosti in odpornosti morajo postati del evalvacije dogodkov.
9. Učimo se iz preteklosti in delujmo za prihodnost
Vsak dogodek naj ima fazo refleksije: kaj smo naredili dobro, kje smo zgrešili? Kako bomo naslednjič bolj trajnostni? Dobre prakse naj se delijo naprej, ne skrivajo kot konkurenčna prednost.
Skratka, če dogodki želijo postati resničen vzvod spremembe, potem morajo biti trajnostno organizirani, družbeno vključujoči in okoljsko odgovorni.
Vsaka konferenca, festival ali poslovni sestanek je lahko del rešitve ali pa del problema. Vprašanje je le, kaj izberemo.
Ob takšnem razmisleku mi je iskreno odleglo. Trud, energija in vztrajnost zadnjih desetletij niso bili zaman. In če lahko nekateri s ponosom predstavijo svoj (še en) priročnik za trajnostno organizacijo dogodkov, lahko tudi sam z mirno vestjo in precejšnjim ponosom izpostavim naš projekt Planet Positive Event. Ne zato, ker lepo zveni, temveč zato, ker z njim dejansko spreminjamo način, kako se izvajajo tudi največji športni dogodki.
In danes sem prejel sporočilo, ob katerem mi je zaigralo srce. Naročnik je zapisal, da skupaj razvijamo vodilno svetovno trajnostno orodje za šport in dogodke. Ne zgolj najmočnejše na trgu, ampak orodje, ki mu ne bo mogel oporekati nihče, niti najbolj uveljavljeni svetovni strokovnjaki.
To niso le vljudnostne fraze. To je potrditev, da spremembe niso zgolj teorija na konferencah ali v PowerPoint predstavitvah. Spremembe se zgodijo, ko trajnost postane dejanje. Ko ne ostanemo pri besedah, ampak zgradimo nekaj, kar ima oprijemljiv, dolgoročen učinek. Ne priročnik, ki roma na polico, ampak orodje, ki v praksi premika meje mogočega.
Je pa res, da moramo z razumevanjem in potrpežljivo upoštevati različne razvojne stopnje, na katerih so naročniki, organizatorji, udeleženci dogodkov in vsi deležniki. Sam sem jih pred kratkim na enem sestanku predstavil takole:
| FAZA SPLOŠNO | FAZA V DOGODKIH | ZNAČILNOSTI | ORODJA |
| Nezavedanje do 1990 | Nič trajnostnega | Dogodki brez trajnostnega razmisleka; zanikanje vplivov, brez meritev, brez poročanja. | Ni orodij |
| Trajnost med 1990 in 2005 | Zmanjševanje škode | Osnovni ukrepi: recikliranje, zmanjševanje odpadkov, lokalna hrana, varčevanje z energijo. | Trajnostni priročniki, kontrolni seznami |
| Implementacija med 2005 in 2015 | Uvedba trajnostnih praks | Vzpostavljeni standardi, notranje politike, trajnostni priročniki, postopki in usposabljanja. | ISO 20121, EMAS |
| Pondebna nevtralnost od 2015 do danes | Merjenje in kompenzacija ogljičnega odtisa | Dogodki z izračunanim CO₂, delna ali popolna ogljična kompenzacija, obnovljivi viri energije. | Kalkulatorji ogljičnega odtisa |
| Krožnost od 2017 do danes | Zapiranje snovnih tokov (upcycling, recycling,..) | Ponovna uporaba elementov, upcycling, digitalizacija gradiv, lokalni in krožni dobavitelji. | “Zero waste, cradle to cradle” |
| Odpornost od 2020 do danes | Prilagodljivost in odpornost dogodkov | Dogodki odporni na krizne razmere (vreme, pandemije), uporaba lokalnih virov. | Orodja za krizno načrtovanje |
| Regenerativnost od 2020 do danes | Dogodek kot pozitiven vpliv | Dogodek aktivno prispeva k okolju in družbi, krepi skupnosti in ustvarja trajno dediščino. | Planet Positive Event |
Koncept trajnosti se je po Brundtlandinem poročilu (1987) začel širiti tudi v svetu dogodkov, sprva predvsem na ravni načel in zavez. Preboj k praksi je pomenil standard ISO 20121 (2012), ki je postavil temelje za trajnostno upravljanje dogodkov. Pariški sporazum (2015) je spodbudil gibanje proti ogljični nevtralnosti in merjenju emisij, EU pa je s krožnim gospodarstvom začela aktivno spodbujati zapiranje snovnih tokov tudi pri dogodkih. Po pandemiji je v ospredje stopila odpornost dogodkov, njihova sposobnost prilagajanja in delovanja v kriznih razmerah. Zadnja usmeritev pa je regenerativnost: dogodki, ki ne le zmanjšujejo vplive, temveč ustvarjajo pozitivne učinke za skupnost in okolje.
Ta tabela je pravzaprav orodje, ki nam pomaga jasno in razumljivo pojasniti, zakaj je smiselno in nujno dogodke organizirati na trajnostni način.
Kaže razvoj zavesti, prakse in odgovornosti v industriji, ki ima ogromen vpliv in s tem tudi moč, da stvari premika v pravo smer. Kar se mene osebno tiče, pa ni več vprašanja, ali gremo v to smer. Ni druge izbire kot regenerativnost, vse ostalo je le podaljševanje preteklosti na račun prihodnosti.
Power to the meetings!
