Marina Abramović & Ulay
Včasih nas mesto ujame nepripravljene. Ne z novo cesto, ne z bleščečo fasado, ne z milijonsko investicijo, ki diši po betonu in asfaltu. Preseneti nas tam, kjer se zgodi nekaj, česar ni mogoče kupiti: razstava, ki ti na tiho pove, da si del sveta, veliko večjega od tvojega vsakdana. Cukrarna je z razstavo Marina Abramović & Ulay naredila prav to. Ne odprla prostora; razprla ga je. Nastal je svet. Njun svet. Svet odnosa, ki je hkrati rezal in zdravil. Svet poguma, ki diši po nevarnosti. Svet bližine, preveč resnične, da bi bila udobna.
Zadnje desetletje poslušam, kako so razstave predvsem logistični projekti in organizacijski zzivi. Koliko prostora, koliko metrov, koliko lumnov, koliko obiskovalcev na uro. Tehnična matematika, povsem legitimna dokler ne pozabiš, da kultura ni fizika. Da ni vprašanje merjenja, ampak tihega povabila. Da obstajajo prostori, ki ne računajo, ampak čutijo.
Utrip. Tišina. Pogled, ki obstane.
Je odnos. Ne med stvarmi, ampak med ljudmi. In šele tam, kjer to prepoznamo, razstava ne postane zgolj prostor obiska, temveč prostor doživetja. Cukrarna je to naredila brez arogance in brez napihnjene velike zgodbe. Preprosto je rekla: To je prostor, v katerega lahko vstopi svet. Mi ga bomo odprli. In so ga.
Dramaturgija razstave je obiskovalca posrkala v življenje dveh ljudi, ki sta dvanajst let ustvarjala na robu tam, kamor večina od nas nikoli ne stopi. Ne zato, ker ne bi znali, ampak ker ne bi upali.
Od evropskih mest se vedno znova pričakuje, da bodo skrbniki kulturne infrastrukture: lepo prenovljene stavbe, urejeni depoji, tehnično brezhibne dvorane. A v resnici nas definira nekaj drugega – kaj smo pripravljeni gostiti. In ali nam je mar za zgodbe, ki jih povabimo v svoj prostor.
Takrat, ko mesto verjame, da razstava ni dogodek, temveč dejanje identitete, nastaja civilizacijski kapital. Tak, ki ga ne moreš meriti v proračunskih postavkah, lahko pa ga občutiš takoj v trenutku, ko vstopiš v razstavo, ki diha s tistim, kar prikazuje.
Prodajalci kvadratnih metrov
Kar nekaj jih je, ki so postali zgolj prodajalci kvadratnih metrov. Prostori, ki v najboljšem primeru gostijo, a ne ustvarjajo doživetij. V najslabšem delujejo kot nepremičninski agenti. To je škoda. Kajti mest in skupnosti ne gradijo kvadrati, temveč narativi. In to še toliko bolj velja za industrijo srečanj.
Ko institucija ali organizator dogodkov prevzame odgovornost za pripoved za kontekst, interpretacijo in občutek, ki ga odneseš s seboj prostor preseže svojo funkcijo. Takrat se zgodi POMP (Point of Meaning and Participation / Point of Moments and Presence).
Dogodki v živo niso le prostori srečanja. So prostori pomena. Prostori trenutka. Prostori prisotnosti.
Zato je moje mnenje povsem jasno: letošnje leto bo v Ljubljani zaznamovala prav ta razstava. Ne kot dogodek, ki se zgodi in mine, temveč kot odločitev. Ne zato, ker je Marina Abramović globalna ikona sodobne umetnosti in ne zato, ker je Ulay del zgodovine tega prostora, ampak zato, ker je Cukrarna zavestno prevzela vlogo gostitelja sveta. In s tem tudi odgovornost, ki presega programske načrte, letne razpise in varne kuratorske izbire. To ni bila lahka odločitev. Ni bila poceni in zagotovo ni bila samoumevna. Bila pa je nujna. Kajti kulturno mesto ni skupek stavb in kvadratnih metrov, temveč sistem vrednot. Ni infrastruktura, temveč drža. Ni koledar dogodkov, temveč sposobnost, da svetu reče: pridi, tukaj si lahko to, kar si.
Takšne odločitve ne ustvarjajo všečkov in ne služijo statistikam obiska. Ustvarjajo orientacijo. Gradijo zaupanje. In kar je najpomembnejše ne ostanejo zapisane le v arhivih institucij, temveč v ljudeh, ki so bili tam.
Če ima mesto pogum gostiti svet, potem svet pride. In takrat mesto postane več, kot je bilo prej. Ne večje, ampak globlje.
Veliki dogodki, tako kot velike razstave so avtorske izjave. So ogledala vrednot organizatorja, naročnika in mesta, ki jih gosti. Zato industrije srečanj ne bi smeli meriti le v nočitvah, prihodih in kvadratnih metrih, ampak v tem, ali zna ustvariti trenutke, ki ostanejo.
Cukrarna je Ljubljani postavila ogledalo, v katerem se mesto vidi večje, bolj samozavestno in bolj povezano s svetom. To ogledalo bi si morala upati pogledati tudi industrija srečanj.
Svet ne pride sam. Treba mu je odpreti vrata. In pri dogodkih to pomeni nekaj zelo konkretnega: nehati prodajati prostore in začeti ustvarjati pomen. Ne graditi programov, temveč svetove. Ne šteti udeležencev, temveč trenutke prisotnosti.
Svetovnih dogodkov ne organiziraš. Svetovne dogodke ustvariš. In ko jih ustvariš, ne ustvariš le uspešnega eventa. Ustvariš razlog, da se ljudje vrnejo.
Avtor: Gorazd Čad
