Konec zelenega zavajanja in pravljic na področju ogljičnih izravnav

Nova uredba EU postavlja jasna pravila za ogljične izravnave

Apr 26, 2025

carbon_offsetting — Photo: Planet Positive Event

V zadnjih letih smo bili priča hitri rasti projektov ogljičnih izravnav, zlasti na prostovoljni ravni. A za mnoge od teh projektov se je izkazalo, da gre pogosto bolj za marketinško orodje kot za resen prispevek k blažitvi podnebnih sprememb. Z novo Uredbo o vzpostavitvi okvira Unije za certificiranje trajnih odvzemov ogljika, sprejeto 20. februarja 2024, se v EU začenja nova doba kredibilnosti na področjih trajnih odvzemov ogljika, gospodarjenja z ogljikom in shranjevanja ogljika v izdelkih. Nova zakonodaja EU zdaj odpira novo poglavje, ki naj bi zelenemu zavajanju naredilo konec. Uredba razvija prostovoljni okvir EU za certificiranje odvzemov ogljika, ogljičnega kmetovanja in shranjevanja ogljika v izdelkih. Cilj je spodbujati varne, trajnostne in kakovostne odvzeme ogljika, ob doslednem spoštovanju ciljev biotske raznovrstnosti. Organizatorji dogodkov se bomo morali zato še bolj premišljeno lotiti svojih trajnostnih strategij in biti pripravljeni na strožje preverjanje svojih praks.

Glavna naloga organizatorjev dogodkov ostaja zmanjševanje emisij in ogljičnega odtisa svojih prireditev. A že dolgo vemo, da samo zmanjševanje ne bo dovolj za dosego cilja neto ničelnih emisij. Brez izravnav bi morali kot posamezniki in organizatorji dogodkov:

– hitro preiti na obnovljive vire energije (sonce, veter …),
– radikalno zmanjšati porabo energije na dogodkih,
– temeljito reorganizirati transport udeležencev,
– spremeniti proizvodnjo hrane in catering,
– preoblikovati potrošniške navade.

Predvsem pa bi morali doseči globoke spremembe v načinu življenja in okrepiti globalno solidarnost. Zato je zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida iz ozračja danes neizogibno. Ti ukrepi lahko pomembno prispevajo k trajnostnemu razvoju, vendar predstavljajo tudi tveganje: če niso ustrezno nadzorovani, lahko vodijo v t. i. zeleno zavajanje. Zato je ključnega pomena, da vse aktivnosti potekajo v skladu z jasnimi smernicami, zakonskimi okviri in mednarodno priznanimi standardi. Ti se redno posodabljajo za zagotavljanje večje zanesljivosti, doslednosti in skladnosti z globalnimi cilji, kot jih določa Pariški sporazum. Ključno vlogo pri tem imajo države, mednarodne organizacije (npr. Združeni narodi in Mednarodna organizacija za civilno letalstvo – ICAO), Evropska unija in drugi pomembni akterji.

Kje smo danes?

Ogljične izravnave so bile do zdaj predvsem v domeni prostovoljnih trgov (Voluntary Carbon Offsets), kjer podjetja in dogodki kupujejo ogljične dobropise za »nevtralizacijo« svojega ogljičnega odtisa. Rezultat? Predvsem ogljična nevtralnost na papirju. Te sheme so pogosto temeljile na pomanjkljivih podatkih, dvomljivih metodah in šibkem nadzoru.

EU je z novo uredbo (PE-CONS 92/1/24) naredila pomemben korak naprej. Nova pravila uvajajo certificiranje za dejavnosti, kot so:

trajni odvzemi ogljika – bioenergija z zajemanjem in shranjevanjem ogljika ter neposredno zajemanje ogljika iz zraka,
gospodarjenje z ogljikom – spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, ki sekvestrirajo ogljik ter zmanjšujejo biogene emisije, kot je metan,
shranjevanje ogljika v izdelkih – biooglje, lesni proizvodi in gradbeni materiali, ki trajno shranjujejo ogljik (vsaj 35 let).
Vsak projekt mora biti certificiran, redno revidiran in pregleden, s sodelovanjem neodvisnih tretjih oseb ter obvezno javno dostopnostjo podatkov.

Kaj to pomeni za industrijo dogodkov?

Dogodki ostajajo ogljično intenzivni, še posebej zaradi mobilnosti udeležencev. Prednostna naloga ostaja zmanjšanje emisij, a za preostanek, ki ga ni mogoče povsem izničiti, so certificirane ogljične izravnave ključnega pomena. Omeniti velja iniciativo Turizma Ljubljana, ki sistematično pristopa k registraciji in certificiranju odvzemov ogljika – zgled dobre prakse, ki zagotavlja sledljivost, preglednost in jasno kaže, kako naprej.

Nova uredba postavlja visoke standarde kakovosti, ki jih povzemamo tukaj:

Neto koristi – projekt mora dokazati, da odvzemi ogljika presegajo morebitne dodatne emisije, povezane z njegovo izvedbo.
Standardizirane referenčne vrednosti – določene s certifikacijskimi metodologijami Komisije.
Načelo dodatnosti – projekt se ne bi zgodil brez finančne spodbude preko certifikacije.
Trajnost – dolgoročno shranjevanje ogljika z ukrepi za zmanjšanje tveganj povratka v ozračje.
Certifikacijske metodologije – jasno določene v členu 8. in poglavju 4. uredbe.

Nova realnost: brez bližnjic

Industrija dogodkov mora opustiti stare prakse in se prilagoditi novi realnosti. Ogljične izravnave niso več poceni certifikati za marketing, temveč zahteven proces, ki – če je izveden pravilno – lahko resnično prispeva k globalnim trajnostnim ciljem. Le s strokovnim pristopom in popolno transparentnostjo lahko dogodki še naprej upravičeno trdijo, da so del rešitve, ne problema.

zelenemu pravljičarstvu v naši industriji je odklenkalo.

Projekti odvzema ogljika morajo imeti nevtralen vpliv na naslednje trajnostne cilje, lahko pa ustvarjajo tudi dodatne koristi:

blažitev podnebnih sprememb,
prilagajanje podnebnim spremembam,
trajnostna raba in varstvo vodnih/morskih virov,
prehod na krožno gospodarstvo,
preprečevanje onesnaževanja,
varstvo biotske raznovrstnosti in ekosistemov.

Osnovna pravila:

Dodatnost – projekt mora resnično zmanjšati emisije, ki se ne bi zgodile brez ogljičnih dobropisov.
Merljivost in preverljivost – učinek mora biti merljiv in neodvisno preverjen.
Trajnost – zmanjšanje emisij mora biti trajno.
Brez dvojnega štetja – en dobropis = ena uporaba.
Neškodljivost – projekt ne sme škodovati ljudem, naravi ali skupnostim.
Preglednost – vsi podatki morajo biti javni.
Usklajenost s Pariškim sporazumom – projekt mora slediti mednarodnim pravilom.
Zanesljiva certifikacija – priznani standardi in akreditacija.

V medijih in strokovni javnosti je zelo odmeva tudi Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s krepitvijo vloge potrošnikov za zeleni prehod z boljšim varstvom pred nepoštenimi praksami in boljšim obveščanjem „COM(2022) 143 final”. V javnosti jo poznamo kot nova pravila EU za preprečevanje zelenega zavajanja. Glavni izziv, ki ga naslavja direktiva, so zavajajoči okoljski znaki ali zelene trditve, povezane z okoljskimi vplivi, dosežki ali zavezami, ki se nanašajo na blago ali poslovanje podjetij. Takšne trditve onemogočajo sprejemanje trajnostnih potrošniških odločitev.

Direktiva bo stopila v veljavo septembra 2026. Že prej pa velja upoštevati temeljno načelo predhodnega preverjanja izrecnih okoljskih trditev. To preprosto pomeni, da bodo morali vsako okoljsko trditev pred objavo preveriti neodvisni tretji strokovnjaki.

Kar je zapisano, pomeni jasno sporočilo: zelenemu pravljičarstvu v naši industriji je odklenkalo. Dve uredbi bosta namreč korenito premešali pravila igre – za začetek vsaj znotraj EU.

Avtor: Gorazd Čad