Beograd odločno pogleduje naprej
Razprava o EXPO 2027 je potekala v Ložionici, nekdanjem industrijskem kompleksu, danes spremenjenim v eno ključnih vozlišč kreativnih industrij, ki skoraj simbolično odraža prehod Beograda v novo razvojno fazo.
Okroglo mizo “Unlocking the Expo 2027 Opportunity for Serbia” je v okviru dogodka TBYB-BG vodila Hristina Stojilković, za mizo pa so sedeli ključni akterji projekta: Dušan Borovčanin (EXPO 2027), Ana Ilić (Ložionica / Serbia Creates), Dejan Bogdanov (DMC Vekol) in Ivan Vitorović (Hoteli Mona). Njihovi pogledi niso bili vedno usklajeni, kar je morda najbolj iskren pokazatelj, da EXPO 2027 ni zaključena zgodba, temveč živ proces, ki se šele oblikuje in bo kulminiral v največjem dogodku v regiji po zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu.
Beograd je mesto, ki ga nikoli ne razumeš na prvi pogled.
Preveč plasti, preveč kontrastov, preveč zgodovine, ki nikoli zares ne izgine. In vendar se danes med gradbišči, novimi mostovi in ambicioznimi načrti zdi, da prvič po dolgem času ne gleda več nazaj, temveč odločno naprej. Kot da želi svetu na novo razložiti, kaj je imel v mislih Momo Kapor, ko je zapisal, da Beograd ni mesto, ampak metafora. Stanje duha, način življenja, mešanica kaosa, šarma, improvizacije in surove energije.
Mesto, ki raste in se hkrati išče
“Ne gre za to, koliko držav pride,” je dejal Dušan Borovčanin, eden ključnih obrazov Expa.
“Gre za to, kdo pride in zakaj.” A številke vseeno nosijo svojo težo. 137 držav. Globalni poslovni forumi. Tematski tedni. Mreženje, ki presega protokolarne stiske rok. In hkrati svet, v katerem 19 držav zaradi negotovosti ne more priti niti fizično. “Realnost je kompleksna,” je dodal. “In Expo se dogaja znotraj te realnosti, ne mimo nje.”
Če obstaja ena stvar, ki jo Expo že danes spreminja, je to prostor. Beograd se širi ne organsko, ampak načrtno, skoraj strateško. Tam, kjer so še pred desetletjem vozili vlaki, je danes Ložionica. Ob reki nastajajo nove urbane osi. Na obrobju mesta novi simboli ambicije. A bolj kot fizična transformacija je zanimiv narativ, ki se gradi okoli nje: ideja, da lahko mesto postane platforma. Platforma za posel. Za ideje. Za ljudi.
Soft power: tiha valuta prihodnosti
Morda najbolj subtilen in hkrati najpomembnejši del razprave je bil tisti, ki se ni vrtel okoli betona, temveč okoli percepcije. Ana Ilić, ki stoji za Ložionico in širšim konceptom kreativne ekonomije, je to ubesedila brez olepševanja: “Pravo vprašanje ni, kaj bo dan po Expu. Pravo vprašanje je, ali bomo čez dvajset let znali izkoristiti to, kar gradimo danes.” Njena poanta je jasna: infrastruktura je nujna, a nezadostna. Kar šteje, je soft power in sposobnost države, da pritegne talente, ideje, investicije, in občutek, da je to prostor, kjer se stvari dogajajo.
“Ne želimo, da ljudje pridejo samo na Expo. Želimo, da se vračajo. Ali celo ostanejo.”
EXPO je v tem kontekstu več kot projekt. Je signal, da se Beograd zaveda, da prihodnost ne temelji le na infrastrukturi, ampak na vsebini.
Hotelirji: med priložnostjo in odgovornostjo
Če je soft power dolgoročna igra, je hospitality njen najbolj neposreden izraz.
Ivan Vitorović iz hotelov Mona govori brez velikih metafor, a z jasno perspektivo:
“Pred desetimi leti nismo imeli infrastrukture. Danes jo imamo. In to je ključna razlika.” Poudaril je še: “Hoteli, kongresni centri in povezljivost niso več omejitev; tisto, kar prinaša Expo, je predvsem pritisk: na kakovost, na ljudi, na doslednost v izvedbi.” Največja vrednost Expa, kot poudarja, ne bo sam dogodek, temveč njegova zapuščina. A ob tem opozori na bistvo, ki ga industrija prepogosto spregleda: gost ne prihaja zaradi objektov in hotelov, temveč zaradi izkušnje in prav tega osebnega stika tehnologija, ne glede na napredek, ne more nadomestiti.
Industrija, ki se mora naučiti sodelovati
Expo ima še en zanimiv učinek: prisili sektorje, ki običajno delujejo vsak zase, da začnejo razmišljati kot celota. “Končno imamo razlog, da delamo skupaj,” je dejal Dejan Bogdanov iz DMC Vekol.
“To je trenutek, ko lahko redefiniramo, kako predstavljamo Srbijo svetu.”
A njegova misel gre dlje od logistike: “To je trenutek, ko lahko redefiniramo, kako predstavljamo Srbijo svetu.” Po njegovem mnenju Expo ni le priložnost za večji obisk, temveč za boljši vtis. Za dvig standardov. Za profesionalizacijo. In kar je ključno za zgodbo, ki presega stereotipe in deluje tudi zunaj lokalnega konteksta. “Imamo kreativnost,” pravi, “drugi imajo sisteme.” V tem presečišču ni romantike, temveč priložnost: ko se intuicija sreča z izvedbo, nastane nekaj, kar ni le zanimivo, ampak tudi vzdržno in resno.
Kljub previdnemu optimizmu razprava ni bežala pred neprijetnimi vprašanji. Prav nasprotno, zdelo se je, da jih sogovorniki razumejo kot sestavni del procesa. Ali bodo lokalna podjetja sploh imela resno vlogo, če bodo države prihajale s svojimi izvajalci? Ali bo infrastruktura po Expu našla smiselno vsebino ali pa bo ostala prazna kulisa politične ambicije? In morda najtišje vprašanje: ali lahko trg sploh absorbira tako intenziven razvojni pospešek?
Borovčanin je odgovoril brez olepševanja: “Ali imamo kapaciteto, da vse naredimo sami? Ne.”
A prav v tem vidi tudi logiko projekta. Expo ni izoliran sistem, temveč odprta platforma. “Mednarodni partnerji bodo dvignili naš nivo tako operativno kot intelektualno,” je dodal, ob tem pa opozoril, da takšnih projektov v regiji preprosto še ni bilo dovolj, da bi lahko govorili o zadostnih lokalnih izkušnjah.
Razprava se je nato skoraj naravno preusmerila v vprašanje “dneva potem”. Kaj ostane, ko se paviljoni zaprejo? “Imamo infrastrukturo,” pravi Borovčanin. “Kar potrebujemo, je jasna odločitev, kako jo bomo upravljali.”
V tem se je odprl širši razmislek, ki ga je nakazala tudi Ana Ilić – da pravi izziv Expa ni leto 2027, temveč desetletja po njem. Gre za vprašanje, ali bo Srbija znala iz investicije ustvariti vpliv: privabiti talente, ideje in dolgoročne projekte.
Tudi z vidika industrije je bilo čutiti zadržano treznost. Expo bo, kot je bilo slišati, “dvignil lestvico”, a hkrati razkril vse slabosti sistema: od pomanjkanja kadrov do neenotnih standardov. In prav tukaj se zgodbe pogosto zlomijo. Ali pa, če so odločitve prave, šele zares začnejo.
Med dvomom in potencialom
Zgodovina Expa nas uči, da dvom ni izjema, temveč skoraj pravilo. Milano, Osaka, vsakič ista zgodba: pred odprtjem prevladujejo kritike, dvomi in napovedi neuspeha, po odprtju pa številke in vtisi pogosto govorijo drugače. “Dve leti so govorili, da bo Osaka katastrofa,” pravi Dušan Borovčanin. “Na koncu so imeli skoraj 30 milijonov obiskovalcev.”
A tudi to ni bistvo. Expo nikoli ni bil le igra številk, temveč predvsem vprašanje učinka, ki ga pusti za sabo. Ko se bodo leta 2027 luči ugasnile, se bodo paviljoni zaprli in delegacije odšle. Tisto, kar bo ostalo, ne bo vidno na prvi pogled in ne bo merljivo v kvadratnih metrih ali investicijskih tabelah. Ostala bo percepcija države, mreže, ki so se spletle, in morda najpomembneje, nova kultura sodelovanja.
Beograd danes stoji na redki točki v svoji zgodovini. Ne le kot gostitelj dogodka, temveč kot mesto, ki ima priložnost postati nekaj več referenčna točka, ne zgolj postaja na poti.
Vprašanje, ki ostaja, ni glasno, a je zato še bolj vztrajno: ali bo znal to priložnost pretvoriti v trajno vrednost? Kot je med vrsticami nakazala Ana Ilić, se pravi pomen Expa ne meri v času njegovega trajanja. Začne se šele takrat, ko se uradno konča.
In morda prav zato EXPO 2027 ni le še en globalni spektakel. Za event industrijo pomeni največji trenutek v tej regiji po zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu 1984 in redko priložnost, ko se trg ne le odziva, temveč na novo definira.
Vprašanje ni več, ali bo Beograd pripravljen. Vprašanje je, ali bo regija pripravljena na to, kar lahko iz tega nastane.
Avtor: Gorazd Čad
