Trajnostna depresija in zdravila zanjo

Medtem ko se svetovne korporacije umikajo od podnebnih zavez, postajajo podnebne spremembe vse večje poslovno tveganje tudi za organizatorje dogodkov. Je industrija dogodkov pripravljena na novo realnost?

Kaj reči o tednu, v katerem se vrstijo novice o umikanju svetovnih korporacij od trajnostnih zavez? Še včeraj so bile med najglasnejšimi zagovornicami boja proti podnebnim spremembam. Danes očitno razmišljajo drugače. Starbucks, ki je dolga leta gradil podobo okoljsko in družbeno odgovornega podjetja, je po poročanju Financial Timesa potiho opustil nekatere svoje najbolj ambiciozne trajnostne cilje. Med njimi prizadevanja, da bi prepolovil porabo vode in količino odpadkov. Ob tem je zmanjšal tudi število zaposlenih, ki so skrbeli za uresničevanje trajnostne strategije.

Podobno se dogaja pri drugih svetovnih velikanih. Tudi Nike je po poročanju Financial Timesa zmanjšal svoje trajnostne ambicije. Še bolj zgovorno je dogajanje v finančnem svetu, kjer so velike banke začele zapuščati mednarodna podnebna zavezništva. JPMorgan, Goldman Sachs, Citigroup, Morgan Stanley in Wells Fargo so imena, ki kažejo, da ne gre več za osamljene odločitve posameznih podjetij, temveč za širši premik.

Kot da bi trajnost, ki je bila še včeraj strateška prioriteta, čez noč postala nepotrebno breme.

Dokler je bila konkurenčna prednost, je krasila letna poročila, oglaševalske kampanje in govore predsednikov uprav. Ko so se spremenile politične razmere in razpoloženje na trgih, pa so se začela postavljati vprašanja o njeni ceni. Pri tem bi bilo težko spregledati vpliv političnega ozračja v Združenih državah Amerike. Donald Trump je podnebne spremembe večkrat označil za prevaro, njegova politika pa je spodbudila odmik od številnih podnebnih zavez. Toda korporativnega umika ne moremo pojasniti zgolj z enim politikom. Razkriva tudi precej globlji problem: kako hitro se lahko dolgoročna odgovornost umakne kratkoročnim poslovnim interesom.

Odmeve podobnega razmišljanja prepoznavamo tudi v Sloveniji. Na posvetu o ceni podnebne politike, ki je 8. oktobra potekal v Državnem svetu, je bil med napovedanimi govorci tudi izraelski astrofizik Nir J. Shaviv, znan po svojih stališčih, s katerimi zmanjšuje pomen človekovega vpliva na globalno segrevanje. Umanotera in druge okoljske organizacije so že pred posvetom v javnem pismu opozorile, da gre za posameznika, ki je uvrščen v mednarodno bazo podnebnih dezinformacij DeSmog. In ni bil edini sporni govorec. Med nastopajočimi so bili napovedani tudi drugi posamezniki, katerih trditve o podnebnih spremembah so znanstveniki že argumentirano ovrgli.

Seveda je razprava o stroških zelenega prehoda, konkurenčnosti gospodarstva in prihodnosti energetike nujna. Prav tako je povsem legitimno razpravljati o učinkovitosti posameznih podnebnih ukrepov.

Toda nekaj povsem drugega je, če pod streho ene najpomembnejših državnih institucij stališčem, ki nasprotujejo uveljavljenim znanstvenim ugotovitvam, dajemo videz enakovredne strokovne razprave. O tem, kako se bomo spopadli s podnebnimi spremembami, se lahko in moramo pogovarjati. O tem, ali človek pomembno prispeva k segrevanju planeta, pa ne moremo odločati z glasovanjem.

In vendar, ali je na koncu tega vse temnejšega predora še kakšna luč? Verjamem, da je. Prav odziv znanstvenikov, okoljskih organizacij in ljudi, ki vztrajajo pri argumentirani razpravi, kaže, da podnebna odgovornost še zdaleč ni izginila. Toda upanje samo po sebi ne bo dovolj.

Kaj ima vse to opraviti z organizacijo dogodkov?

Precej več, kot se zdi na prvi pogled. Tudi industrija dogodkov je v zadnjih letih trajnost postavila v središče svojih strategij, predstavitev in promocijskih sporočil. Govorili smo o zelenih dogodkih, ogljičnem odtisu, zmanjševanju odpadkov, trajnostni mobilnosti in odgovornem ravnanju z viri. Vse pod zgodbo gibanja Net Zero, ki ga je podprla večina globalne industrije srečanj.

Trajnost ni več samo vprašanje, kako naš dogodek vpliva na okolje. Vse bolj postaja tudi vprašanje, kako spreminjajoče se okolje vpliva na naš dogodek.

Toda kaj se bo zgodilo, ko trajnost ne bo več modna beseda, konkurenčna prednost ali zahteva naročnikov? Ko bo zanjo treba spremeniti ustaljene prakse, sprejeti zahtevnejše odločitve ali se odpovedati delu kratkoročnega zaslužka? Bomo tudi organizatorji dogodkov začeli potiho opuščati svoje zaveze?

Pravi preizkus naše zavezanosti trajnosti ni v tem, kako glasno o njej govorimo, ko je priljubljena, temveč v tem, ali smo ji pripravljeni ostati zvesti tudi takrat, ko postane zahtevna in dražja. Toda obstaja še en, morda celo pomembnejši razlog, zakaj bi morali organizatorji dogodkov podnebne spremembe jemati resno.

Po podatkih Evropske agencije za okolje (EEA) so ekstremni vremenski in podnebni dogodki med letoma 1980 in 2024 v Evropski uniji povzročili za 822 milijard evrov gospodarske škode (skoraj biljon). Kar 208 milijard evrov oziroma približno četrtina celotne škode je nastala v zadnjih štirih letih tega obdobja.

Za temi številkami se skrivajo uničena infrastruktura, izgubljeni domovi, motnje v gospodarstvu in človeške tragedije. Toda kaj imajo te milijarde opraviti z organizacijo kongresa, festivala, sejma ali poslovnega dogodka? Veliko več, kot si morda predstavljamo. Podnebne spremembe namreč ne ostajajo zunaj našega »event mehurčka«. Vplivajo na cene, dostopnost destinacij, logistiko, varnost udeležencev in finančno uspešnost dogodkov.

Poglejmo pet tveganj, ki bi jih moral poznati vsak odgovoren organizator.

1. Podnebno tveganje postaja operativno tveganje
Ekstremni vremenski dogodki, energetska negotovost in motnje v dobavnih verigah se lahko hitro odrazijo v stroških organizacije. Dražja energija pomeni višje stroške hlajenja, ogrevanja in najema prizorišč. Suše in poplave lahko vplivajo na cene hrane in posledično cateringa. Poškodovana prometna infrastruktura lahko podraži logistiko, prevoze in tehnične storitve. Tudi če dogodek poteka v sodobni, klimatizirani kongresni dvorani, to še ne pomeni, da je zaščiten pred podnebnimi tveganji.

Podnebne spremembe lahko vplivajo na vaš proračun, še preden se prvi udeleženec prijavi na dogodek.

2. Tveganje udeležbe postaja vse večje
Uspešnost dogodka je pogosto neposredno povezana s številom udeležencev. Toda kaj se zgodi, ko ekstremne vremenske razmere preprečijo njihov prihod? Poplave lahko zaprejo ceste in železniške povezave, neurja povzročijo odpovedi letov, vročinski valovi pa zmanjšajo pripravljenost ljudi za potovanja in udeležbo. Posledice so lahko odpovedi v zadnjem trenutku, manjša udeležba, nezadovoljni sponzorji in slabši finančni rezultat. Pri mednarodnih dogodkih je tveganje še večje, saj organizator ni odvisen zgolj od razmer na prizorišču, temveč tudi od vremenskih razmer na ključnih prometnih povezavah.

3. Dogodki na prostem postajajo posebej ranljivi
Festivali, koncerti, športne prireditve in drugi dogodki na prostem so še posebej izpostavljeni. Vročinski valovi ogrožajo zdravje udeležencev in zaposlenih. Močan veter, neurja in nalivi lahko ogrozijo varnost odrov, začasnih konstrukcij in druge infrastrukture. Ekstremne razmere lahko zahtevajo prekinitev ali celo odpoved dogodka. Ob tem rastejo zahteve po dodatnih varnostnih ukrepih, rezervnih lokacijah in ustreznih zavarovanjih. Pri najbolj izpostavljenih dogodkih lahko postaneta problem tudi cena in dostopnost zavarovalnega kritja. Vprašanje zato ni več samo, ali bo na dan dogodka lepo vreme, temveč ali je dogodek zasnovan tako, da lahko varno deluje tudi v bistveno manj ugodnih razmerah.

4. Podnebna odpornost postaja finančno vprašanje
O podnebni odpornosti v naši panogi še vedno govorimo premalo. Gre za sposobnost dogodka, da se pripravi na vremenske in podnebne motnje, se nanje pravočasno odzove in omeji njihove posledice. To zahteva rezervne scenarije, alternativna prizorišča, prilagodljive urnike, ustrezno infrastrukturo in jasne krizne protokole. Vse to ima svojo ceno. Toda nepripravljenost je lahko bistveno dražja. Odpoved dogodka lahko pomeni izgubljene prihodke, nepovratne stroške, pogodbene obveznosti in škodo za ugled organizatorja. Pri velikih dogodkih lahko že ena sama vremenska motnja ogrozi poslovni rezultat celotnega projekta. Zato ocena podnebnih tveganj ne bi smela biti zgolj priloga varnostnemu načrtu, temveč sestavni del finančnega načrtovanja dogodka.

5. Učinek metulja: tveganje ni omejeno na prizorišče
V teoriji kaosa poznamo znameniti učinek metulja, ki ponazarja, kako lahko majhna sprememba v kompleksnem sistemu sproži velike in težko predvidljive posledice. Nekaj podobnega velja za medsebojno povezanost podnebnih tveganj. Poplava na drugem koncu Evrope lahko prekine dobavo opreme za vaš dogodek. Suša v kmetijski regiji lahko vpliva na cene hrane. Neurje na velikem evropskem letališču lahko povzroči zamude govorcev in udeležencev na konferenci v Ljubljani. Organizacija dogodkov je izjemno povezana dejavnost, odvisna od številnih zunanjih sistemov, na katere imamo le omejen vpliv.

Dogodek je lahko vremensko varen, pa je kljub temu podnebno ranljiv.

Čisto mogoče. In morda se bodo še prej začeli seliti po koledarju. Destinacije, ki so desetletja veljale za idealne gostiteljice poletnih festivalov, kongresov in drugih prireditev, se bodo morale vse pogosteje spoprijemati z ekstremno vročino, pomanjkanjem vode in nevarnostjo požarov. Na drugi strani bi lahko severnejše evropske države in višje ležeče destinacije zaradi prijetnejših poletnih temperatur postale privlačnejše.

Bo Evropo kmalu razdelil nov podnebni vzporednik? Ne gre za znanstveno določeno črto na zemljevidu, temveč za vse bolj otipljivo podnebno ločnico.

Raziskava Evropske komisije na primeru 269 evropskih regij že napoveduje selitev dela turističnega povpraševanja s pregretega juga proti zmernejšemu severu.

Pri višjih scenarijih segrevanja bi lahko južne obalne destinacije izgubile skoraj desetino poletnih obiskovalcev. In če se danes pogovarjamo o turistih, se bomo jutri o kongresih, festivalih in drugih dogodkih. Prihodnja meja konkurenčnosti destinacij morda ne bo več državna meja, temveč meja podnebne vzdržnosti.

Morda bo še pomembnejši premik dogodkov iz vročih poletnih mesecev v pomlad in jesen. Si predstavljate, da bi organizatorji velikih mednarodnih dogodkov začeli destinacije izbirati predvsem glede na njihovo podnebno odpornost in ne več zgolj na podlagi privlačnosti, dostopnosti in cene? Podnebje, ki smo ga doslej razumeli predvsem kot konkurenčno prednost destinacije, lahko postane tudi njena največja poslovna slabost.

Kako nepripravljeni smo v resnici?

Prav tu se odpira vprašanje, o katerem v industriji dogodkov govorimo bistveno premalo. Koliko organizatorjev danes pri izbiri prizorišča dejansko preveri njegovo izpostavljenost vročinskim valovom, poplavam in drugim podnebnim tveganjem? Koliko jih ima izdelan načrt za ekstremne vremenske razmere? In koliko jih pri finančnem načrtovanju upošteva možnost, da bo treba dogodek prestaviti, prilagoditi ali odpovedati? Bojim se, da smo še vedno precej bolj osredotočeni na zmanjševanje ogljičnega odtisa dogodkov kot na njihovo prilagajanje podnebnim spremembam.

Oboje je nujno. Toda gre za dve različni nalogi. Prva je zmanjševanje vpliva dogodkov na podnebje. Druga je zagotavljanje, da bodo naši dogodki lahko varno in uspešno potekali tudi v spremenjenih podnebnih razmerah. Odgovoren organizator bi moral zato poleg ogljičnega odtisa poznati tudi podnebna tveganja svojega dogodka. To pomeni, da bi moral vedeti, kako ranljivo je prizorišče, kako občutljiva je prometna dostopnost, kje so šibke točke dobavne verige in kakšne so finančne posledice morebitnih motenj.

Pri izbiri destinacije bi morali poleg cene, privlačnosti in infrastrukture vse bolj upoštevati tudi podnebno odpornost. Pri sklepanju pogodb bi morali natančneje opredeliti odgovornost ob ekstremnih vremenskih dogodkih. Pri pripravi proračuna pa predvideti sredstva za prilagoditve in krizne scenarije.

Organizatorji dogodkov smo sicer mojstri obvladovanja nepredvidljivega. Pripravljamo rezervne načrte za odpovedi govorcev, tehnične težave, zamude dobaviteljev in številne druge zaplete. Toda podnebna tveganja, ki lahko ogrozijo celoten dogodek, prepogosto še vedno obravnavamo kot višjo silo, na katero nimamo vpliva. Res je, vremena ne moremo nadzorovati. Lahko pa bistveno bolje nadzorujemo svojo pripravljenost nanj.

Je. Toda ne bo se prižgala sama od sebe. Medtem ko se največje svetovne korporacije umikajo od svojih trajnostnih zavez, imamo organizatorji dogodkov priložnost, da naredimo prav nasprotno. Da stopimo korak naprej. In predvsem, da si priznamo nekaj, kar v naši industriji še vedno neradi slišimo. Dogodek, ki povzroči nekoliko manj škode kot lani, še ni trajnosten dogodek. Je samo nekoliko manj škodljiv.

Zato je čas, da presežemo logiko zmanjševanja negativnih vplivov. Manj odpadkov, manj plastike in manj emisij je pomembno. Toda to ne more biti naš končni cilj.

Čas je, da nehamo zgolj zmanjševati škodo in začnemo ustvarjati pozitivne spremembe

Prav v tem vidim prihodnost koncepta Planet Positive Event. Ne kot še eno zeleno nalepko ali marketinško zgodbo, temveč kot drugačen način razmišljanja o dogodkih. O dogodkih, ki ne merijo zgolj svojega ogljičnega odtisa, temveč ustvarjajo tudi merljive pozitivne učinke za okolje, lokalne skupnosti in družbo. In ki so hkrati dovolj podnebno odporni, da bodo lahko uspešni tudi v svetu, ki se hitro spreminja. To pa zahteva precej več kot lepo oblikovano trajnostno poročilo. Zahteva spremembo načina, kako dogodke načrtujemo, financiramo in izvajamo. Morda je prav zdaj, ko se nekateri svetovni velikani odpovedujejo svojim obljubam, trenutek, da industrija dogodkov pokaže nekoliko več poguma. Če je odgovor korporacij na podnebno krizo umik, naj bo naš odgovor korak naprej.

In če se vrnem k naslovni trajnostni depresiji: najboljše zdravilo zanjo ni še ena konferenca o trajnosti, še ena deklaracija ali še ena obljuba o ogljični nevtralnosti leta 2050.

Najboljše zdravilo so konkretna dejanja. Kajti prihodnost industrije dogodkov ne bo pripadala tistim, ki bodo znali najlepše govoriti o trajnosti, temveč tistim, ki bodo znali dokazati, da je mogoče organizirati dogodke, po katerih ostane nekaj več kot le kup odpadkov, nekaj lepih fotografij in zadovoljnih udeležencev.

Morda je zato čas, da si nehamo postavljati vprašanje, kako organizirati dogodek, ki bo planetu čim manj škodoval. In se začnemo spraševati, kako organizirati dogodek, po katerem bo svet vsaj za odtenek boljši.