Umetna inteligenca ne bo rešila slabo zasnovanega dogodka

Ta članek je nastal iz intervjuja za magistrsko nalogo. Vprašanja o umetni inteligenci na B2B dogodkih so me prisilila, da misli, ki jih že nekaj časa preizkušamo v praksi, povežem v celoto. Intervju je tako prerasel v osebni pogled na tehnologijo, ki bo temeljito spremenila našo industrijo. Vprašanje ni več, ali jo bomo uporabljali. Vprašanje je, ali bomo pri tem še znali uporabljati lastno glavo.

Pred nekaj leti sem v enem prvih zapisov o ChatGPT povzel primerjavo z robotskim sesalnikom. Za silo posesa stanovanje, za vogale in prostor pod kavčem pa moraš še vedno poskrbeti sam. Primerjava je bila simpatična in je odražala takratni duh časa.

Robotski sesalnik je medtem silovito napredoval. Piše, prevaja, analizira, riše, povzema sestanke, predlaga poslovne partnerje in samozavestno razlaga teme, o katerih včasih nima pojma. Duh je ušel iz steklenice. Nazaj ga ne bomo spravili, pa če sprejmemo še tako debel pravilnik.

Zato me razprave o tem, ali je umetna inteligenca dobra ali slaba, vedno manj zanimajo. Tudi kladivo samo po sebi ni niti dobro niti slabo. Z njim lahko zgradiš hišo ali razbiješ okno. Veliko bolj me zanima, kdo ga drži v rokah in ali sploh ve, kaj želi z njim narediti.

Pri dogodkih je odgovor zelo preprost. Če nam umetna inteligenca pomaga ustvariti več pravih srečanj, boljšo izkušnjo in merljive poslovne učinke, je dobrodošla. Če jo uporabljamo zato, da je na predstavitvi več bleščečih ikon in v sporočilu za javnost beseda AI, imamo samo še eno drago igračo.Najbolj nevarna iluzija je namreč prepričanje, da bo umetna inteligenca popravila slabo organizacijo. Ne bo. Slabe procese bo samo pospešila. Slabe podatke bo spremenila v prepričljive odgovore. Organizacijski kaos bo avtomatizirala in ga v nekaj sekundah razposlala vsem udeležencem.

Staro pravilo »garbage in, garbage out« ni izginilo. Dobilo je turbinski pogon.

Na Conventi na prihod umetne inteligence ne čakamo. Prišla je skozi službeni vhod in postala del vsakdanjega dela ekipe. Platformo b2match uporabljamo že dvanajst let, GuestCloud nam pomaga pri registracijah in upravljanju prijav, Slack pri projektnem sodelovanju. Orodja umetne inteligence uporabljamo pri vsebinah, raziskovanju, kreativnih procesih, prostorskem načrtovanju in številnih zahtevnejših nalogah.

Razvili smo tudi osem specializiranih agentov AI. Njihova naloga ni, da igrajo direktorja dogodka. Prevzemajo ponavljajoče se delo, iščejo informacije in povezujejo podatke. Skratka, ekipi vračajo najdragocenejšo valuto sodobnega časa: čas.

Čas za ideje. Čas za pogovor. Čas za gosta.

To je zame bistvo umetne inteligence. Je kopilot, ne pilot. Dober kopilot zna opozoriti, predlagati in prevzeti rutinske naloge. Ne odloča pa, kam bomo leteli in zakaj. Najbolj konkreten primer je VERA, naše orodje za preverjanje vabljenih kupcev. Razvijati smo jo začeli leta 2024, danes pa uporabljamo njeno četrto generacijo. VERA združuje interne podatke z informacijami iz zunanjih virov in pripravi oceno poslovnega potenciala kandidata za vabljenega gosta.
Zveni preprosto. V resnici pa se dotika enega najbolj občutljivih delov B2B dogodka. Koga povabiti? Komu zaupati? Kdo ima resničen poslovni interes in kdo si želi samo prijetnega potovanja na stroške organizatorja?

VERA nam pomaga videti več, vendar ne odloča namesto nas. Zadnja presoja ostaja človeška. Če organizator odgovornost za odločitev preda algoritmu, ni postal inovativen. Postal je neodgovoren.

Polna dvorana je lahko prazna obljuba

Industrija dogodkov obožuje velike številke. Število udeležencev, število sestankov, število držav, število objav. Več je skoraj vedno predstavljeno kot bolje. Polna dvorana je lahko prazna obljuba. Sto sestankov brez pravega poslovnega potenciala je samo zelo dobro organizirano zapravljanje časa. Zato naš cilj na Conventi ni čim več kupcev, temveč pravi kupci. Ne potrebujemo daljših urnikov. Potrebujemo boljše razloge za pogovor.

Prav tu je potencial umetne inteligence izjemen. Klasični sistem poveže hotelirja z organizatorjem dogodkov, ker sta tako zapisala v prijavni obrazec. Pametnejši sistem razume njune interese, pretekle interakcije, aktualne potrebe, geografske preference in verjetnost, da se bo iz sestanka rodil konkreten posel.
Podobno logiko že uporabljamo pri študijskih potovanjih. Ni dovolj, da kupca peljemo na ogled lepe destinacije. Pravi kupec mora doživeti pravo destinacijo na način, ki ustreza njegovemu poslu. Program, ki je enak za vse, je morda udoben za organizatorja. Za udeleženca pa je pogosto samo povprečen.

Najbolj zanimivo se bo zgodilo takrat, ko bo umetna inteligenca posegla tudi v neformalni del dogodka. Med odmorom vam bo predlagala osebo, ki je ni na vašem seznamu, a bi jo morali spoznati. Na večernem dogodku vas bo opozorila na poslovno priložnost, mimo katere bi sicer stopili.

Algoritem bo torej pomagal ustvariti naključje. Čudovit paradoks, kajne? Toda trenutek, ko si človeka podata roko, še vedno pripada njima. Algoritem lahko prepozna poslovno ujemanje. Ne zna pa izmeriti kemije, zaupanja in tiste posebne energije, ko po nekaj stavkih oba vesta, da želita sodelovati.

Organizatorji smo obsedeni z otvoritvami. Luči se prižgejo, glasba zadoni, oder je popoln in fotografije so že čez nekaj minut na družbenih omrežjih. Vsi smo prepričani, da smo ustvarili zgodovino.

Prava poslovna vrednost dogodka pa pogosto nastane šele takrat, ko luči ugasnejo.
Udeleženec na velikem B2B dogodku v nekaj dneh opravi toliko pogovorov, da se pomembni dogovori hitro izgubijo med vizitkami, elektronskimi sporočili in dobrimi nameni. Kolikokrat smo si po odličnem sestanku obljubili, da se slišimo prihodnji teden? In kolikokrat se ta teden ni nikoli zgodil?

Samodejni zapiski, prevodi, povzetki, opomniki in predlogi za nadaljnjo komunikacijo so zato veliko več kot simpatični tehnološki dodatki. Udeležencu omogočijo, da med sestankom posluša sogovornika, namesto da ves čas gleda v zaslon. Po dogodku pa pomagajo obljubo spremeniti v naslednji korak. Seveda le ob jasnem soglasju vseh prisotnih.

Umetna inteligenca nam omogoča tudi bolj pošteno merjenje poslovnega učinka. Ne le, koliko sestankov smo organizirali, ampak koliko povezav je preraslo v sodelovanje. Ne le, ali je bil udeleženec zadovoljen, ampak ali se mu je naložba v udeležbo povrnila. To je precej manj romantično od fotografije polne dvorane. Je pa veliko bolj pošteno.

Tako razumem tudi prihodnost Convente. Zakaj bi se poslovno povezovanje končalo, ko pospravimo razstavne stojnice? Inteligentni digitalni asistent lahko kupcem in razstavljavcem vse leto predlaga nove priložnosti, ohranja vzpostavljene odnose in opozarja na aktualne potrebe. Conventa tako ne bo samo dvodnevni dogodek, temveč živa poslovna platforma 365 dni na leto.

Enako velja za logistiko in trajnost. Umetna inteligenca lahko poveže prevoze, namestitve, urnike in partnerje. Lahko primerja scenarije, pomaga zmanjšati ogljični odtis in količino zavržene hrane. Toda rezultat mora biti merljiv. V nasprotnem primeru je tehnološka inovacija samo nov kostum za staro zeleno zavajanje.

Čigavi so naši pogovori?

Na tej točki se navdušenje običajno zaleti v vprašanje, ki ga tehnološki evangelisti najraje preskočijo. Čigavi so podatki? So last organizatorja, udeleženca, naročnika ali ponudnika AI-rešitve? Ali lahko posnetek predavanja uporabimo za povzetek? Za nov članek? Za učenje modela? Ali govorec sploh ve, da bo njegov nastop živel v podatkovni zbirki še dolgo po tem, ko bo zapustil oder?

Odgovor ne sme biti skrit na sedemnajsti strani splošnih pogojev. Udeleženci morajo razumeti, katere podatke zbiramo, zakaj jih potrebujemo, kdo jih obdeluje in kako dolgo jih bomo hranili. Pogodbe z govorci, moderatorji in avtorji bodo morale natančno določiti, kaj smemo početi z njihovimi vsebinami.

GDPR pri tem ni sovražnik inovacij. Je minimalni higienski standard industrije, ki živi od zaupanja. Organizator, ki bo podatke varoval bolje, bo imel konkurenčno prednost.

Tisti, ki jih bo obravnaval kot brezplačno samopostrežbo za algoritme, bo izgubil nekaj, česar ne more kupiti z nobeno platformo: verodostojnost.

Za uspešno uporabo umetne inteligence zato ne potrebujemo le dobrega orodja. Potrebujemo povezane sisteme, kakovostne podatke in usposobljene ljudi. Predvsem pa potrebujemo ljudi, ki znajo podvomiti v odgovor, čeprav je napisan brez slovničnih napak in z veliko samozavesti. Kdor nima urejenih osnovnih procesov, ne potrebuje novega agenta AI. Potrebuje red.

Umetna inteligenca bo prevzela velik del rutinskega dela v naši industriji. To je neizogibno in pravzaprav dobro. Zakaj bi človek porabljal ure za nalogo, ki jo stroj opravi v nekaj sekundah?

Toda s tem se pomen človeka ne zmanjšuje. Nasprotno. Ko stroj prevzame rutino, človeku ostane težji del. Ustvariti dobro idejo. Prevzeti odgovornost. Razumeti kontekst. Začutiti prostor. Opaziti, da sogovornik ni prepričan, čeprav njegov profil kaže popolno poslovno ujemanje.

Zato bodo arhitekti srečanj in oblikovalci dogodkov pomembnejši kot kadarkoli. Njihova naloga ne bo polnjenje urnikov, temveč ustvarjanje okolja, v katerem se ljudje počutijo varno, radovedno in dovolj sproščeno, da povedo nekaj nepričakovanega. Tam nastanejo ideje. Tam nastane zaupanje. Tam se začne posel. Dogodki so eden zadnjih prostorov brez gumba za popravek. Pogleda, stiska roke, neprijetne tišine, spontanega smeha ali navdušenja publike ne moremo naknadno ustvariti v boljši različici. Dogodek se zgodi ali pa se ne.

Prav zato postajajo dogodki v svetu sintetičnih vsebin zadnja obramba resničnosti. Na njih se hitro pokaže, kdo ima za bleščečo predstavitvijo dejansko znanje. Katera blagovna znamka razume ljudi in ne le podatkovnih točk. Katera tehnologija rešuje problem in katera zgolj uspešno prodaja strah pred zaostankom.

Ne bojim se umetne inteligence, ki zna dobro opraviti rutinsko nalogo. Bolj me skrbi človek, ki ji brez razmisleka preda svojo presojo.

Prihodnost zato ni tekma med človekom in strojem. Stroj naj analizira, prevaja, povzema, opozarja in avtomatizira. Človek pa naj ohrani namen, idejo, etiko in odnos. Naš cilj ni več tehnologije na dogodku. Naš cilj je več pravih srečanj, več časa za kakovosten pogovor, manj izgubljenih priložnosti in bolj pošteno merjenje učinkov. Algoritem lahko predlaga, s kom naj se srečam. Ne more pa pogledati človeka v oči namesto mene.

In dokler bo posel temeljil na zaupanju, bo prav ta razlika odločilna.

Avtor: Gorazd Čad