How to organise meetings that Rock
Polno težko razumljive nostalgije za Sarajevom 84 je v mojem srcu in spominih. Olimpijade v Sarajevu se dobro spomnim, star sem bil petnajst let in ob končni razglastivi Juana Antonia Samarancha iger za najboljše v zgodovini, sem bil neizmerno ponosen in navdušen. Zvezdni trenutek mojega odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ki ga je kruto presekal odhod v JLA.
Po vsem, kar je mesto prestalo v devetdesetih se zdi razmišljanje o Olimpijskih igrah precej oddaljeno od realnosti. Kljub temu pa se mi ob 30. letnici iger poraja razmišljanje o kapitalu sarajevske olimpijske tradicije za nov razvojni kongresni preboj. Igre so bile megadogodek, ki pa mu je identiteto dala prav prijaznost in prisrčnost prebivalcev, ki se je ujela z osnovnimi vrednotami olimpizma in priročnimi potebami politike in MOK. Ponos začinjen z nostalgijo boste zasledili pri prebivalcih še danes, vsakič ko bo beseda nanesla na olimpijske igre. Če ta duh ne bi prekinila bratomorna vojna, bi bilo Sarajevo zaradi svoje svetovljanskosti vrhunska evropska kongresna destinacija. Tako pa je danes navdušenje nad skupnim bivanjem na nizki točki in ga je popolnoma povozil spomin na krvavo morijo. Vojne kulise in spomin te spremljajo na skoraj vseh olimpijskih objektih od popolnoma razsute steze za bob na Trebeviču do požganega hotela Igman pa vse do Zetre. Strašna vojna je uničila tudi zmaneniti duh tovarištva in sloge, ki je tako močno zaznamoval igre 1984.
Kapital olimpijski iger pa je kljub temu izjemno močan in kot oddaljen spomin živ tudi po 30 letih. Prav kongresna industrija pa hlepi po destinacijah, ki so po eni strani pozabljene, po drugi pa skrivajo v sebi nekaj več.
Če pogledamo razvoj kongresne industrije na območju bivše Jugoslavije, se je nekoč vitalna industrija začela dvigovati iz pepela pred kakšnimi desetimi leti. Ko so se vse etične vojne na ozemlju bivše SFRJ med leti 1991 do 2011 končale, je nastal prostor za ponovni razvoj kongresnega turizma. Kakorkoli obračamo je varnost temeljni kriterij izbora lokacije dogodkov in negativna percepecija regije je trajala do zaključka spopadov.
Če bi na regijo pogledali z vidika brandinga, je poleg dveh turističnih ikon Dubrovnika in Bleda prav Sarajevo v štartu razpolagalo z najmočnejšim brendom. Ta je bil precej močnejši od brandov ostalih prestolnic novih držav na ozemlju bivše države. Ali bo Sarajevo znalo izkoristiti olimpijsko dediščino je odvisno predvsem od ključnih lokalnih akterjev kongresnega turizma. V tem trenutku ima v rokah predvsem precej zaprašen olimpijski kapital in dobro prepoznavnost blagovne znamke Sarajevo. Turistična infrastuktura se počasi postavlja na noge z nekaj solidnimi hoteli in tradicionalno bogato kulinarično ponudbo. Ostala kongresna infrastuktura pa je zastarela in potrebna temeljite rehabilitacije. Pravega sodobnega kongresnega centra v Sarajevu danes ni. Pozitivna sveža informacija je, da je občina Novi Grad Sarajevo razpisala mednarodni natečaj za izdelavo idejnega in arhitkturnega načrta za novi Kongresni center Sarajevo. Kdaj bo zares zgrajen, ne vemo.
Največji problem je zagotovo pomanjkanje kadrov, ki jih je bilo nekoč mesto polno. Danes so znani kreativni Sarajevčani raztepeni po celem svetu in zdi se, da je nekdanji kozmpolitski duh mesta izpuhtel. Človeški kapital skupaj z regeneracijo celotnega mesta je pogoj za ponovno vzpostavitev industrije. Da se da, dokazuje Mirsad Purivatra, ki je iz nič ustvaril najpomembnejši filmski festival regije z izjemnim mednarodnim ugledom. To je dokaz, da se da izstopiti iz provincialnih okvirov.
Da je mesto nekoč znalo premikati meje, dokazuje že sama kandidatura za igre. V tej klasični bidding zgodbi so premagali Göteborg in Saporo. Do takrat je zimske olimpijske igre dobilo po pravilu 10 najmočnejših držav na svetu. Večina takratnih argumentov v kandidaturi je aktualnih še danes, razen razsute infrastukture. Žal Sarajevo danes nima niti kongresnega urada, ki bi izvajal osnovno promocijo destinacije in bil sposoben pripraviti resne kongresne kandidature. Precej kriterijev mednarodnih kandidatur danes mesto ne izpolnjuje več. Ob vseh infrastrukturnih težavah Bosna danes še vedno ni varna država po mednarodnih kriterijih. Poleg tega je gospodarstvo na robu preživetja s 50 % brezposelnostjo. Ohrabrujoča vest je vztrajno izboljšanje dostopnosti, saj promet ne sarajevskem letališču raste iz meseca v mesec, napovedana pa je tudi otvoritev nizkocenovnega terminala še v letošnjem letu.
Realno pa bo preteklo še precej vode po Miljacki, da se ustvarijo prave razmere za ponovni razcvet kongresne industrije. Sam pa si srčno želim, da bomo vsaj regijski kongresni organizatorji spet resno razmišljali o Sarajevu in da olimpijsko Sarejevo ne bo ostalo pozabljeno. Predvsem zaradi prijaznih in gostoljubnih domačinov, ki so največje bogastvo mesta in jih tudi vojna vihra ni uničila. Vsaj v ožji regiji, ki je nekoč štela skoraj 24 milijonov prebivalcev, je olimpijska nostalgija še vedno živa in za ponoven zagon kongresne industrije zelo dobra popotnica. Za začetek bo to dovolj, kasneje pa pridejo na vrsto tudi večje kongresne zgodbe. Vojna kljub vsemu ni uspela uničiti opevanega bosanskega smisel za humor, ki ga še najbolj razumemo prav Balkanci in zato “Volimo Jureka više od bureka”!
Primer iz prakse: Vancouver
Vancouver se je leta 2012 uvrstil na 43. mesto na lestvici ICCA z 49 kongresi. Nov motor kongresne industrije je bila izgradnja 20.490 m2 velikega prizidka Vancover Convention Centra za zimske olimpijske igre 2010. Kapacitete centra, ki so ga v času iger uporabljali za tiskovno središče, so se takrat potrojile. Super moderni in certificirano zeleni kongresni center pa je omogočil pridobivanje večjih mednarodnih kongresov.
