Ali je recikliranje plastificiranih
badgov sploh možno?
Poudarjanje okolju prijaznih informacij, negativne pa preprosto zamolčimo
Tip zelenega zavajanja: Selektivno podajanje informacij
Ali je možno krožno oblikovanje materialov za dogodke?
Zavedanje o okoljski problematiki v oblikovanju se je z roko v roki razvijalo s profesionalizacijo oblikovanja. Zato danes že zelo dobro poznamo vplive različnih materialov na okolje. Pa tudi ne«kultura« metanja stran se je precej izboljšala, zlasti zaradi vedno bolj uveljavljene filozofije krožnega gospodarstva. Če se je še pred dobrima dvema desetletjema govorilo, da morajo oblikovalci premišljeno oblikovati celoten življenjski krog izdelka, je v kontekstu krožnega oblikovanja slednje povsem premalo. Cilj je v dovršenem ponavljanju, v nenehnem kroženju, v iskanju smotrnih načinov maksimalnega izogibanja odpadkom, pri čemer je bistveni namen takšnega delovanja optimalno zmanjševanje črpanja novih virov in snovi.
O odpadkih in umazaniji tudi organizatorji dogodkov veliko razmišljamo, razmeroma malo pa mislimo, kaj mečemo stran.
Storimo lahko precej več od recikliranja badgov, ki ga osebno razumem kot enega od klasičnih načinov zelenega zavajanja. Plastificiranih ali povoščenih papirjev, iz katerih so narejeni badgi namreč sploh ne moremo reciklirati in sodijo v črni zaboj med mešane odpadke. Za razliko od organskih snovi, plastika v naravi ne izgine in se v okolju nenehno kopiči, v morju pa je posebej problematična kot mikroplastika. Dober namen recikliranja se torej v primeru plastificiranih imenskih priponk hitro spremeni v 500 letni krog, kolikor traja razpad plastike na mikrodelce. Žalostno, kajne?
Papir lahko recikliramo 4 do 6-krat. Predelava 1 tone recikliranega papirja (v primerjavi z izdelavo papirja iz celuloznih vlaken) zmanjša onesnaževanje zraka do 73 %, prihrani do 30.000 litrov vode in do 4.000 KWh elektrike (kar povprečno porabi gospodinjstvo v enem letu). Takšnih dejstev je v zvezi s papirjem še veliko.
Prav tako pa ne manjka impozantnih podatkov o recikliranju badgov na dogodkih, ki so del trajnostnih poročil in najbolj pogosta »trajnostna« aktivnost na dogodkih. Kaj nam pove podatek enega od organizatorjev sejmov, da so po dogodku reciklirali 2.311 badgov. Sliši se super, dasiravno v istem dokumentu poudarjajo, da se je dogodka udeležilo 9.303 udeležencev. To pomeni, da je šlo v reciklažo zgoljh 24,8 % vseh izdelanih badgov. Še bolj problematično je dejstvo, da so badgi običajno plastificirani zaradi večje vzdržljivosti. Pa tudi zato, da izgledajo bolj fancy. Tako nastane kombinacija plastike in papirja, ki je tehnično sploh ni mogoče reciklirati. Takšen odpadek torej pristane med mešanimi odpadki, ki jih pogosto zažgejo in se tem še dodatno obremenjujejo okolje.
Predvsem zato podatkom o recikliranju badgov ne gre verjeti brez navedbe organizatorjev, iz kakšenega materiala so bili badgi izdelani in kje so po dogodku zares končali. Obstajajo pa tudi alternative, kot je brezpapirna digitalna imenska priponka. Ponuja jih kar nekaj ponudnikov, ki rešujejo tudi problem omejene funkcionalnosti klasičnih badgov.
Glede krožnega oblikovanja in uporabe ostalih materialov na dogodkih, pa moramo veliko narediti že v fazi zasnove. Oblikovanje mora odigrati ključno vlogo, saj se v tej fazi odločamo glede uporabe materialov in kreativne zasnove. Oblikovanje preloma tiskovin je največji razlog za konflikt med dizajnerji in okoljsko osveščenimi organizatorji. Nekaj preprostih ukrepov lahko močno zmanjša okoljski odtis. Izogibati se je potrebno velikim površinam praznega prostora, zmanjšati se da format publikacije, zgostiti oblikovanje, držati se je treba standardnih formatov papirja, zmanjšati pokritost s črnilom, ki otežuje recikliranje papirja, izogibati se je treba temnim, zelo nasičenim barvam, saj porabijo več črnila kot svetlejše, razmisliti velja o uporabi črkovnih vrst, ki pri tiskanju porabijo manj črnila, zmanjšati uporabo visoko ločljivih in zelo nasičenih slik.
Danes nam pri tem lahko pomaga tudi tehnologija. Algae Ink je prvo komercialno dostopno črnilo, razvilo ga je podjetje Living Ink Technologies, ki za pigmente uporablja celice alg, zaradi česar se črnilo uvršča med popolnoma biološke in obnovljive. Papir NotWeed je prvi papir, industrijsko izdelan iz invazivnih rastlin. Papir, narejen iz 50-odstotno lokalno pridobljene celuloze iz japonskega dresnika, je razvila Trajna – interdisciplinarno društvo za razvoj trajnostnega oblikovanja. Inovacij na tem področju ne manjka.
Morda najbolj spregledan krožni material pa je valoviti karton. Ta vsestransko uporaben ekološki material lahko v rokah kreativcev postane inovativno sejemsko pohištvo, scenografija, označevalni sistem ali dekoracija. In to iz materiala, ki je 100-odstotno obnovljiv, 100-odstotno reciklabilen in 100-odstotno biološko razgradljiv, z nizkim ogljičnim odtisom.
Pred nami je veliko izzivov, predvsem pa moramo v nasprotju s starim konceptom gospodarstva iz osemdesetih let, ki je temeljil na recikliranju, novo regenerativno krožno industrijo srečanj zgraditi na principu kroženja bioloških in tehničnih materialov. Tudi naša industrija bo morala temu slediti.
V uredništvu revije Kongres že dolgo spremljamo in analiziramo različne trajnostne kampanje. Zdi se, da se je letos zgodil pravi izbruh takšnih kampanj. Mnoge od njih pa so zavajajoče in jih zeleni pralci uporabljajo zgolj zaradi povečanja prodaje ali zviševanja ugleda podjetja. Pri tem zavestno zavajajo dobronamerne potrošnike, dejansko pa ne prispevajo k reševanju okoljskih in družbenih problematik. Pomembno je, da se zavedamo načinov, s katerimi nas ponudniki poskušajo zavesti. Tako zmanjšamo njihov vpliv na naše odločitve. Zato smo se odločili, da pripravimo serijo člankov, v katerih bomo takšne prakse začeli razkrivati in tudi tako prispevati k bolj odgovorni industriji srečanj.
Termin »greenwashing« je skoval okoljevarstvenik Jay Westerveld daljnjega leta 1986. Na ekspediciji na Samoo ga je hotelski napis o ponovni uporabi brisače močno razburil. Ugotovil je namreč, da je šlo zgolj za strategijo zniževanja stroškov in ne resno in odgovorno trajnostno delovanje hotela. V svojem strokovnem članku je prvič uporabil izraz greenwashing, vse ostalo pa je zgodovina. Termin se je uveljavil do danes in sega na vsa področja trajnosti kot so enakost spolov, revščina, lakota, zdravje, izobraževanje, dostojno delo itd.
Obstaja nekaj tipičnih načinov zelenega zavajanja. Poznamo jih že dolgo, pa jim kljub temu vedno znova nasedemo. Za vas smo jih strnili v naslednje najbolj tipične primere zavajanja:
1. Selektivno podajanje informacij
Poudarjanje okolju prijaznih informacij, negativne pa preprosto zamolčimo. Tipičen primer je ignoriranje okoljskega odtisa prevozov na dogodek, ki lahko ustvarijo kar do 75 odstotkov vsega CO2 odtisa na dogodkih.
2. Neobstoj dokazov za trditve
Podjetja zatrjuje, da je dogodek okolju prijazen, konkretnih dokazov pa ne priloži. Za začetek bi morali vsaj izračunati CO2 odtis dogodka in to podpreti z dokazom uradne inštitucije za izračun ogljičnega odtisa.
3. Nejasnost trditev
Uporaba izrazov, ki so zelo široki ali slabo opredeljeni, da jih je mogoče pravilno razumeti. Najbolj pogosta je npr. uporaba izraza, da je dogodek carbon neutral brez jasne obrazložitve, kaj to dejansko pomeni.
4. Prevarantske in nepomembne oznake
Sklicevanje na certifikate in oznake, ki v resnici ne obstajajo ali zavajajo. V zadnjem času so na tem področju najbolj pogosti iskalniki zelenih prizorišč, ki nimajo nobene podlage in realne osnove. Tipičen primer je brez CFC-ja«, kljub temu, da so klorofluoroogljivodiki prepovedani z zakonom.
5. Poudarjanje manjšega zla
Organizacija dogodkov je do okolja neprijazna. Zato je trditev, da je nek dogodek bolj zelen od drugih, pogosto zavajajoča.Pogosto pa gre za laganje, ki preprosto ne drži.
Prej ali slej se takšne prakse seveda odkrijejo in informacije o tem izjemno hitro razširijo. Danes pa bomo razkrili prvi primer takšnega zavajanja.
Kaj o zelenem zavajanju pravi Slovenski oglaševalski kodeks:
Člen 17 OKOLJEVARSTVENA ARGUMENTACIJA
17.1
Oglaševanje, ki vsebuje okoljevarstveno argumentacijo, mora biti zasnovano tako, da ne zlorablja potrošnikove zaskrbljenosti zaradi okolja in ne izkorišča njegovega morebitnega pomanjkanja znanja o okoljevarstveni tematiki.
Ne sme vsebovati trditev ali vizualnih prikazov, ki bi utegnili na kakršen koli način zavajati potrošnike glede okoljskih vidikov prednosti izdelkov ali glede okoljevarstvenih dejavnosti, ki jih bo izvajal oglaševalec. Sporočila se lahko nanašajo na konkretne izdelke ali dejavnosti, ne smejo pa neupravičeno namigovati, da pokrivajo celotno dejavnost podjetja, skupine ali panoge.
17.2
Trditev v zvezi z varovanjem okolja ni dovoljeno uporabljati neupravičeno. Pogosto uporabljene trditve, kot so na primer »prijazen do okolja«, »popolnoma biološko razgradljiv bolj zelen«, »prijaznejši«, »organski« ipd., utegnejo biti sprejemljive le, če jih oglaševalci lahko dokažejo.
17.3
Primerjave so sprejemljive, če oglaševalci lahko dokažejo, da izdelek pomeni izboljšavo v okoljskem pomenu glede na lasten izdelek, ali glede na izdelke konkurentov.
17.4
Trditve in primerjave lahko zavajajo, če so iz njih izpuščene pomembne informacije.
17.5
Kadar se znanstvena mnenja precej razhajajo ali dokazi niso dokončni, mora biti to iz oglaševanja jasno razvidno. Oglaševalec ne sme navajati, da je njegova trditev splošno sprejeta, če v resnici ni tako.
17.6
Če izdelek nikoli ni imel očitno škodljivih učinkov na okolje, oglaševanje ne sme namigovati, da je bila sestava spremenjena, da bi postal do okolja bolj prijazen. Vendar pa je upravičeno navajati trditve o izdelku, katerega sestava je bila spremenjena ali pa so ga že doslej vedno izdelovali brez sestavin, o katerih je znano, da škodujejo okolju.
17.7
Uporabi manj znanih specialističnih in navidezno znanstvenih izrazov se je treba izogibati. V primeru, ko je uporaba znanstvenega izraza neizogibna, mora biti njegov pomen jasen in razumljiv oziroma dodatno pojasnjen.
17.8
Širša obrazložitev najbolj pogosto uporabljanih trditev je opredeljena v International Chamber of Commerce Code of Advertising and Marketing Practices
