Ljubljana ima dolgo in bogato sejemsko tradicijo. Po podatkih Zgodovinskega arhiva Ljubljana je imela Ljubljana vse do leta 1858 dva štirinajstdnevna in tri tridnevne sejme. Cesar Franc prvi je Ljubljani leta 1827 potrdil privilegij do petih letnih sejmov. Že takrat so imeli sejmi za mesto in trgovce, obrtnike ter kramarje izjemen gospodarski pomen. Valvasor v znameniti Slavi Vojvodine Kranjske piše, da so na velike sejme v Ljubljano prihajali trgovci s Kranjske, Koroške, Štajerske, Hrvaške, Italije, Tirolske, Bavarske, s Saškega, Švabske, Šlezije, Moravske, Češke in celo Danske, Pomorjanskega, Holandije in Francije. Že takrat je veljalo, da je je bil čas sejmov za gostilničarje najbolj donosen. Sredi 19. stoletja se je sejemska dejavnost v Ljubljani soočila s krizo, ki so jo povzročile nove oblike trgovanja. Sejmi so svoj novi razcvet doživeli med obema vojnama.
Ljubljanski velesejem, ki je začel delovati 1921, je bil med ustanovitelji UFI – Zveze mednarodnih sejmov (1924). Seznam sejmov, ki so bili organizirani v Ljubljani, je bogat. Mnogi sejmi so močno zaznamovali zgodovino našega mesta. Sejem Infos leta 1997 je npr. potekal pod geslom »Digitalizirajmo Slovenijo«. Ta tema je po petindvajsetih letih več kot aktualna in kaže na idejno prebojnost sejemske industrije.
Ljubljanski kongres 1821
Je Ljubljana še sejemsko mesto in zakaj?
V uredništvu revije Kongres smo vodilne organizatorje sejmov pozvali, da podajo mnenje in pridobili tudi nekaj dodatnih informacij o stanju sejemske inudstrije v regiji in širše. Analizirali smo aktualne podatke o stanju mednarodne industrije, ki jih zbira združenje UFI in druge študije s tega področja. Opravili smo tudi veliko neformalnih pogovorov s pomembnimi deležniki s tega področja.
Še na prelomu tisočletja je bilo v Ljubljani organiziranih kar nekaj sejmov, ki jih danes ni več. Med drugimi Infos, Sodobna elektronika, Bits&Fun, Vino Ljubljana, Kapital, Avtomobilski salon, Medilab in drugi. V letu 2022 je bilo v Ljubljani izvedenih 25 sejmov, med katerimi je bilo le 5 sejmov mednarodnih, velika večina pa je bila lokalnih s pretežno slovenskimi obiskovalci. Zato smo naše sogovornike povprašali ali je po njihovem mnenju Ljubljana še sejemsko mesto in zakaj?
Sejmi so izjemno pomemben del industrije srečanj v Ljubljani
Andrej Prpič dodaja, da so sejmi ključni za katerokoli destinacijo, saj je njihov multiplikator med največjimi v industriji srečanj. Po večkrat citirani raziskavi UFI se vsak evro, investiran v sejemsko dejanostm oplemeniti za 7 – 10 kratnik različnih multiplikativnih učinkov. Je pa po njegovem mnenju napovedovanje trendov in prihodnosti povsem negotovo. Razmere so po njegovem mnenju kar precej shizoferene v smislu rekordnega obiska na določenih sejmih, pa vse do takšnih, ki beležijo rekordni upad zanimanja med obiskovalci. Ob tem razmišlja, da so se podjetja zaradi epidemije znašla v finančnih težavah, in so prvi med stroški, ki jih je treba črtati, prav sejemski nastopi? Ali pa so v času epidemije našla druge načine, recimo pospešeno uvajanje digitalnih orodij (virtualna srečanja in predstavitve), hišnih sejmov in podobno. Na sejemsko dejavnost nedvomno vpliva tudi vojna v Ukrajini in otežene dobavne poti. Andrej Prpić situacijo ilustrira še z naslednjim opisom: “Ali je smiselno iti na sejem, če podjetje zaradi oteženih dobav ne more zagotoviti dobav svojim kupcem? Ali je smiselno iti na sejem, če nanj pride zaradi kakršnihkoli razlogov občutno manj obiskovalcev iz Azije in Amerike?”
Negotovost se bo po njegovem mnenju nadaljevala in stanje se bo normaliziralo, ko bodo podjetja lahko računala z vsaj 80- ali več odstotnim deležem obiskovalcev z drugih celin v primerjavi z obdobjem pred covidom-19.
O tem bolj natančno govori zadnji barometer združenja UFI, objavljen pred nekaj dnevi. Z vidika prihodkov vse države razen Kitajske napovedujejo, da bodo ustvarile 94 % prihodkov iz leta 2019. Bolj zanimivi pa so odgovori glede ključnih izzivov sejemske industrije. Posebej so izpostavili kadrovske izzive (67%), prilagoditev poslovnih modelov (44%), financiranje (31%).
Po mnenju Gospodarskega razstavišča se bodo sejmi razvijali naprej in na GR-ju jim bodo dodajali tudi novosti, tako za splošno kot poslovno javnost. Izpostavljajo pa trend t.i. hibridnih sejmov, ki povezujejo klasične sejme in konference. Sogovorniki iz industrije so opozorili na problem merjenja učinkov sejemske industrije. V Sloveniji in Ljubljani relevantna statistika ne obstaja, niti v kontekstu merjenja števila nočitev v mestu. V tem trenutku ne vemo, koliko nočitev ustvarijo obiskovalci sejmov. Od tu do merjenja regenerativnih učinkov sejemske industrije je torej še zelo dolga in trnova pot. Regenerativni učinki pa so bistvo sodobnega pristopa k razumevanju sejemske industrije in industrije srečanj nasploh. Ta pogled se je naprej razvil v Skandinaviji in Nemčiji in sejme vidi kot pospeševalce in gonilnike razvoja na različnih področjih znanosti in gospodarstva. Zato so sejmi pogosto tudi laboratoriji za testiranje inovacij. Kako daleč smo od tega, si lahko odgovorite sami ob vprašanju, kateri sejmi v Ljubljani so zares »game changerji«.
Kako oživiti nekoč izjemno uspešne poslovne in splošne sejme v Ljubljani?
Andrej Prpič meni, da se glede tega ne sprašujemo samo v Ljubljani, temveč tudi v Nemčiji. “Vodilni nemški sejemski organizatorji so bili tako rekoč do včeraj navajeni dolgih čakalnih seznamov, in to pogosto kljub zelo visokim cenam, ki so jim zagotavljali več kot lagodno življenje in dobre poslovne rezultate. Denarja je bilo dovolj za nakupe sejmov po vsem svetu, na svoje glavne prireditve doma pa so pogosto pozabili. Ta industrija preprosto ni imela rezervnih scenarijev. To se zdaj vrača kot bumerang.”
Po njegovem mnenju smo bili na področju bivše Jugoslavije priča takšnim razmeram pred razpadom države. Plače v nekaterih sejemskih hišah so bile naravnost fantastične, desetkratnik in še več glede na povprečje. Ko je življenje tako udobno in lepo se pač ne ukvarjaš z vprašanji prihodnosti in razvoja. “Karikirano bi rekel, da je po dolgih letih veselja zdaj nastopil precej hud maček; čim prej bo treba temeljito razmisliti o svojem ravnanju in marsikaj zastaviti na novo.”
Na Gospodarskem razstavišču v oživljanje sejmov po starem konceptu ne verjamejo. Poudarjajo pa, da npr. sejem Infos živi naprej v sejmih kot so IFAM, Intronika, Robotika. Iztok Bricl dodaja, da je navečji potencial v branžah, kjer je naše gospodarstvo močno. Pri sejmih, namenjenih splošni publiki pa so zanimivi tisti, kjer so razstavljeni dražji proizvodi in hkrati proizvodi, za katere potrebuješ verodostojne informacije.
Kaj bi organizatorjem sejmov pomagalo pri odločitvi za zagon novih specializiranih poslovnih sejmov z visokim potencialom rasti?
Po mnenju Gospodarskega razstavišča so za zagon potrebne osebe, ki poznajo področje in znajo k sodelovanju pritegniti strokovnjake, podjetnike, medije posameznega področja. Seveda pa so za zagon potrebna na začetku tudi sredstva, vložki v pripravo projekta.
Bolj konkreten in kritičen je Andrej Prpič, ki je poudaril, da v Sloveniji niti zdaleč nismo več pomembni sejemski igralci v Evropi in da bo verjetno treba počakati, kaj se bo dogajalo na vodilnih evropskih in svetovnih sejmih v prihodnjih letih. Problem je namreč, da tudi razstavljavci čakajo na drugačne, pozitivne signale, pri čemer je za manjša in srednja podjetja zelo pomembno, kako se bodo odzvali najpomembnejši igralci na svetu. Če teh ne bo, tudi drugi večinoma ne bodo sledili. Posebej je poudaril: “Za vsa sejemska podjetja, vodilna na svetu in tista, ki delujejo v bolj lokalnem okolju, je zato odločilno, da najprej odkrito analizirajo svoje poslovanje v preteklih letih in se končno soočijo z resnico, torej z napakami, ki so jih delali. Istočasno se morajo povezati tako s svojim največjimi razstavljavci kot s pomembnimi strokovnimi združenji ter tako drugim poslati signal, da lahko skupaj vnovič zaženemo ne samo sejemsko dejavnost, temveč prek nje tudi gospodarstvo. Kajti, ko se ljudje srečujejo, se rojevajo nove ideje. Tudi tiste, kako rešiti zagate zaradi prekinjenih dobavnih verig, grozečih napovedi o pomanjkanju energentov, inflaciji in drugih jezdecih apokalipse. Kot pravijo, vsaka kriza je priložnost. Je pa res, da je vsaj mene osebno tale že zelo utrudila.”
Po podatkih Gospodarskega razstavišča je leta 2007 na GR-ju potekalo 8 sejmov v organizaciji GR in 12 sejmov drugih organizatorjev in hišnih sejmov. Po podatkih na spletni strani je leta 2023 v organizaciji Gospodarskega razstavišča ostalo le še pet sejmov. Glavna novost leta pa je sejem Baby Expo, ki ga bo organiziralo podjetje, ki nima predhodnih izkušenj z organizacijo sejemskih prireditev.
Lastniki ključne ljubljanske sejemske infrastrukture bodo morali kmalu odgovoriti na dve ključni vprašanji:
- Ali želijo, da so javne površine, ki jih upravljajo, pospeševalci razvoja mesta in države?
- Ali želijo javne površine prodajati po čimvišjih cenah na m2 po logiki nepremičninskega trga?
Oba modela sta povsem legitimna, dejstvo pa je, da upravljajo infrastrukturo, ki je javna mestna ali državna lastnina. Zelo pomembna je torej strategija upravljanja te infrastrukture, ki mora vzpodbujati regenerativne učinke. To zelo dobro razumejo v najbolj razvitih sejemskih mestih. Sejmov ne razumejo zgolj z vidika nenehne rasti in multiplikativnih finančnih učinkov, temveč krožno, z vidika širših učinkov ali skupne blaginje, ki jo ustvarjajo za skupnost.
Po mnenju sogovornikov morajo sejemske hiše za doseganje takšnih učinkov ustvariti vrhunske time. Takšne s start-up mentaliteto in vrhunskim znanjem s področja komuniciranja in uporabe digitalnih tehnologij. Na poti do tega cilja pa je potrebno z intenzivnim izobraževanjem premagati trenutno stanje, ki ga zaznamuje menjava generacij in kadrovski tsunami. Če bi vsako leto lansirali dva nova projekta, bi eden izmed njiju zagotovo uspel. Po navdih ni treba daleč. Celjski sejem z bistveno slabšo javno infrastrukturo Ljubljani kaže pot. Ne mine leto, ko ne lansirajo novih sejemskih projektov. Vsi ne uspejo, mnogi pa so postali stalnica v njihovem sejemskem koledarju. Verjamemo, da je to boljša strategija kot fokus na prevzeme sejmov, ki smo jim priča v Ljubljani. Potrebna pa je še digitalizacija marketinga ter aktivno delo na področju trajnostne transformacije sejemskih dogodkov.
Idej za nove sejemske projekte v Ljubljani ne manjka. Na osnovi pogovorov z različnimi deležniki navajamo nekaj najbolj vročih idej. Slovenija kot kolesarska velesila bi si zaslužila sejem kolesarske opreme. Slovenci smo bili pionirji na področju blokchain tehnologij, ki bi jih lahko povezal regijski ali celo evropski dogodek. Ljubljana je pionir na področju pametnih mest, v regiji ni dogodka na tem področju. Zaradi geostrateškega položaja bi v Ljubljani lahko nastal sejem transporta in logistike. Pa tudi bolj nenavadne ideje krožijo, kot je sejem CBD Expo, ali pa sejem s področja kreativnih industrij.
Odločitev glede razvoja ljubljanske sejemske industrije je v rokah lastnikov sejemske infrastrukture. V novi strategiji Kongresnega urada Ljubljana pri Turizmu Ljubljana pa so poslovni sejmi in poslovne borze eden od štirih stebrov prihodnjega razvoja.
Kakorkoli gledamo na obdobje po krizi, je zdaj že jasno, da imajo dogodki, ki omogočajo neposreden stik ponudbe in povpraševanja svetlo prihodnost. Večinoma bodo potekali v živo, pa tudi digitalno in v metaversu. Kako bo ta momentum znala izkoristiti Ljubljana, je vprašanje, na katerega s strani sogovornikov nismo dobili jasnega odgovora. Zagotovo pa si hotelirji, gostinci, taksisti, ponudniki opreme in vsi povezani s sejemsko industrijo, želijo bistveno več mednarodnih sejmov v Ljubljani. Takšnih, ki bodo generirali veliko število nočitev in drugih merljivih multiplikativnih učinkov.
Prispevek je mnenje Gorazda Čada in ne izraža nujno stališča uredništva.