Apimondia je mednarodna čebelarska zveza s sedežem v Rimu. Vsaki dve leti organizira svetovni kongres s spremljevalno razstavo, običajno vsakič na drugem kontinentu. Bitka za gostiteljstvo je zelo trda in neusmiljena. Prav neverjetno pa se zdi, da je slovenski kongres po dvajsetih letih še vedno »benchmark«. Informacijo mi je posredovala slovenska udeleženka letošnjega kongresa Apimondia, ki je potekal v Čilu.
Slovenija je bila za gostiteljico kongresa izbrana leta 1997 v Antwerpnu. Slovenski čebelarji pa so napetost pred dogodkom v domovini dvigovali tudi na predhodnih kongresih v Vancouvru 1999 in Durbanu 2001. Kongres se je začel v nedeljo, 24. avgusta 2003 v Gallusovi dvorani. Fotografije z dogodka so največkrat uporabljen foto material, s katerim se postavlja slovenska industrija srečanj in Cankarjev dom. Dogodek so si mnogi zapomnili po praporščakih iz 200 čebelarskih društev, pa tudi po veliki spremljevalni razstavi Api Expo, več kot 3000 udeležencih, nepozabnem sprejemu ob čebelarskem centru na Brdu pri Lukovici, 400 znanstvenih prispevkih, slovenskem večeru in začetku čebelarskega turizma v Sloveniji, predvsem pa po izjemno prijetnem vzdušju, ki ga je poosebljal legendarni slogan kongresa »Čebelarjenje kot način življenja«.
O dogodku so poročali vsi mediji, PR-ovsko pa dogodek odmeva še danes. K uspehu projekta so prispevali številni posamezniki, ki so zame skriti junaki kongresa Apimondia 2003. V medijih je bil pričakovano najbolj izpostavljen takratni predsednik čebelerske zveze Slovenije Lojze Peterle in predsednik Apimondie Asger Søgaard Jørgensen. Vse niti organizacije dogodka je povezoval Franc Šivic, ki je z neizmerno potrpežljivostjo usklajeval znanstveni, komercialni, promocijski in turistični del projekta. Skrbel je tudi za usklajevanje vseh podrobnosti z legendarnim sekretarjem Apimondie Riccardom Jannonijem. V najožji ekipi je bil še pokojni dr. Janez Poklukar, njegova desna roka Peter Kozmus (danes podpredsednik Apimondie), dr. Janez Grad, Malči Božnar in pa člani Čebelarske zveze Slovenije, zadolženi za posamezna področja. Eden od ciljev organizacije svetovnega kongresa je bil, da se s čebelarstvom seznani čim več ljudi, zlasti mlajših. To nam je uspelo, prav tako pa nam je po mojem globokem prepričanju uspelo spremeniti percepcijo čebelarstva, ki danes uživa izjemen ugled in prispeva k doseganju vseh ciljev trajnostnega razvoja Združenih narodov.
Po 20. letih sem prepričan, da je bil kongres tako uspešen zaradi kombinacije neverjetnega entuziazma slovenskih čebelarjev in profesionalnosti ekipe Cankarjevega doma, pa tudi zaradi ugodnega zgodovinskega trenutka po koncu balkanske morije.
Manj znano dejstvo pa je, da je takšen projekt omogočila tudi projektna organiziranost Cankarjevega doma. To je v praksi pomenilo, da se je organizaciji tako velikega projekta posvetila celotna izvedbena ekipa Cankarjevega doma, ki ga je takrat vodil Mitja Rotovnik, dejansko pa je bil za projekt odgovoren Srečo Peterlič, direktor kongresne dejavnosti. Pri izvedbi je sodelovalo več kot 80 sodelavcev iz vseh oddelkov Cankarjevega doma. Začelo pa se je že leta pred dogodkom, ko je takratna vodja marketinga Maša Martinčič začela skupaj s Čebelarsko zvezo vztrajno lobirati za pridobitev kongresa.
Sreču Peterliču sem neizmerno hvaležen, da mi je dal priložnost za vodenje tako kompleksnega in zahtevnega projekta. Zagotovo pa nam ne bi uspelo brez izjemnega tima finančnih strokovnjakinj Seke Per in Smiljane Slivniker. Dogodek je bil tudi po njuni zaslugi zaključen z velikim dobičkom. Produkcijsko smo morali izpeljati tri velike dogodke v Gallusovi dvorani (otvoritev, slovenski večer in zaključno prireditev). Pri tem so sodelovali vsi tehnični oddelki pod vodstvom tehničnega direktorja Saše Kranjca. Plenarna zasedanja so potekala v Gallusovi dvorani, kjer smo morali zagotoviti prevajanje v štiri uradne jezike Apimondie: v angleščino, nemščino, francoščino in španščino. Izjemno pomembno vlogo je imel Janez Žagar z ekipo video tehnikov, ki so morali izpeljati zahteven znanstveni del konference s simpoziji. Paralelne sekcije so potekale praktično v vseh dvoranah v Cankarjevem domu. Center za predavatelje pa je še danes primer dobre prakse. Vzporedno je vse dni kongresa potekala razstava Api Expo, ki so jo vrhunsko podprli sodelavci iz scenske ekipe pod vodstvom Slobodana Tešića in Šimeta Ivkića. Tako kompleksne organizacije pa ne bi mogel izpeljati brez moje leve in desne roke Jureta Marinška, ki je pedantno poskrbel, da je vse potekalo brez zapletov.
Projektna dokumentacija se še danes bere kot šolski priročnik za organizacijo najbolj zahtevnih dogodkov. Morda pride čas, da tudi na to temo napišem kaj več, saj strokovnega znanja na tem področju kronično primanjkuje.
Zakaj v naši industriji ne naredimo takšne odjavne špice, kot jo poznamo iz filmske industrije?
Že ob naštevanju najožje ekipe projekta Apimondia v Cankarjevem domu sem zagotovo izpustil številne kolege, brez katerih ne bi šlo. Ob tem se mi poraja vprašanje, zakaj v naši industriji ne naredimo takšne odjavne špice, kot jo poznamo iz filmske industrije. S tem bi se takoj po dogodku moralno zahvalili vsem, brez katerih dogodka ne bi bilo. To bi moral postati minimalen standard naše industrije. Zavedam se, da je del problema tudi v nejasni definiciji poklicev in s tem povezani zmešnjavi. Pogosto se namreč zgodi, da inspicient postane režiser, vodja projekta producent, scenski mojster direktor razstave, vodja recepcije finančni direktor. Organizacija dogodkov je skupinski šport z zelo izrazitimi egotripi in zato se mi zdi, da bi morali s takšno prakso začeti takoj. Na naših dogodkih smo to že začeli izvajati. Vsi sodelavci si zaslužijo spoštovanje in referenco za sodelovanje na projektu. Nenazadnje pa to sodi v sklop družbene odgovornosti organizatorjev dogodkov.
PS: Kongresi Apimondia potekajo bienalno. Naslednja kongresa Apimondia bosta potekala na Danskem leta 2025 in v Tanzaniji leta 2027.
