Ali so trajnostni dogodki resničnost ali le dobro zapakirana iluzija?

Zdi se, da si je marsikdo oddahnil. Trajnostna organizacija dogodkov, nekaj zadnjih let mantra vsake konference, ni več v središču pozornosti vodilnih svetovnih borz in kongresov. Tema, ki je še leto ali dve nazaj polnila programe in naslove predavanj, se je umaknila ali bolje rečeno, evolvirala.

Če pogledamo pravkar zaključeni IMEX America, se je trajnost zlila v širši koncept IMPACT-a. Na programu je ostalo le nekaj (točno pet) predavanj, ki se neposredno dotikajo trajnosti. Leto prej je bil celoten program praktično nasičen s to tematiko. Podobno sliko razkriva tudi program prihajajočega kongresa ICCA, kjer se vsebine sicer še vedno združujejo pod oznako »Impact & Sustainability Track,« a poudarek se premika drugam. Če pogledamo še nekoliko naprej, na program poslovne borze IBTM World, bomo temo trajnosti našli le še v posameznih omembah – kot del širših razprav o inovacijah, tehnologiji in izkušnji udeležencev. Če torej povzamemo paradigmo letošnjih velikih dogodkov v celoti, se pred nami pojavi nova skupna tema, ki povezuje večino: “The Human&Tech Transformation: From Meetings to Meaning.”

Dogodki so vstopili v novo razvojno fazo. Tehnologija ni več zgolj orodje učinkovitosti, temveč postaja most med človekom in pomenom. Govorimo o industriji, ki išče ravnotežje med umetno inteligenco in človeškostjo, med podatki in čustvi, med učinkom in izkušnjo.

Trajnost ni povsem izginila. A vendar, kaj se nam je zgodilo v zadnjem letu? Kako je mogoče, da je tema, ki je še pred kratkim zaznamovala skoraj vsak dogodek, od lokalnega do globalnega, zdrsnila na obrobje industrije srečanj? Ali smo s tem, kar smo počeli v zadnjih letih, res mislili iskreno? Ali pa je šlo le za pragmatično prilagajanje organizatorjev duhu časa. Zeitgeistu, ki je zahteval, da se vsi, vsaj na videz, ukvarjamo s trajnostjo?

Spominjam se mnogih, ki so se te teme oprijeli z navdušenjem, a je v resnici niso živeli. Še manj pa so vanjo zares verjeli. Manjkal je sijaj v očeh. Trajnostni dogodki so bili pogosto bolj del marketinškega okrasa kot pristne zaveze spremembi. Pogosto tudi del izdatno financiranih evropskih projektov. Lepo zveneče besede, zelene podlage in nekaj recikliranih materialov – vse skupaj bolj kot ne simbolno opravičilo za star način razmišljanja. In kar je najzanimiveje: mnogi od teh »trajnostnih ambasadorjev« še danes predavajo in gostujejo po svetu, govorijo o spremembi, a v praksi na tem področju niso naredili veliko. Včasih celo nič.

Seveda obstaja jasna korelacija med stanjem duha v družbi in vplivom naših dejanskih ter neformalnih voditeljev – tistih, ki nas, namesto v prihodnost, vodijo nazaj v preteklost. Ob izjavah, kot so spodaj navedene, postane bolj jasno, zakaj se je v delu sveta fokus s trajnostnih tem preusmeril v neusmiljeno kurjenje ogljikovodikov.

“Vse napovedi glede podnebnih sprememb so bile napačne. Te napovedi so oblikovali neumni ljudje.” – Donald Trump, september 2025

“Podnebna kriza je socialistična laž.” – Javier Milei, november 2023

“Temperatura na Zemlji strmo pada. Poglej padec na koncu – tam smo mi. To je resničnost.” – Joe Rogan, september 2025

Prav jim pride tudi nedavna izjava Billa Gatesa, ki je bila večinoma izvzeta iz konteksta. V njej je dejal: “Podnebne spremembe so resen problem, vendar ne bodo pomenile konca civilizacije.” Gates v svojem eseju nikakor ne zanika podnebnih sprememb, temveč opozarja na potrebo po širšem pogledu – od zgolj omejevanja naraščanja temperatur k hkratnemu boju proti revščini in preprečevanju bolezni. Gates ostaja zvest tehnološkemu optimizmu – prepričanju, da nas bo pred najhujšimi posledicami rešila inovacija, ne odrekanje. V tem smislu verjame, da v zahodnem svetu ne bo treba bistveno spreminjati načina življenja, temveč da bomo s tehnološkim napredkom nadomestili okoljske izgube.

Ob tem pomislim, da obstaja res veliko razumnih razlogov za zniževanje izpustov, učinkovitejšo rabo energije in preprosto razogljičenje.

To niso več romantične ideje, temveč znanstveno, gospodarsko in moralno nujni koraki. Zato je upanje nekaj, kar moramo vzdrževati in negovati – dolgujemo ga ne le sebi, temveč tudi našim potomcem. Morda zveni utopično, vendar je ta utopija še vedno neprimerno bolj sprejemljiva kot današnja distopija, v kateri živimo: mešanica tehnofevdalizma in primitivne politike, ki zamenjuje dolgoročno odgovornost za kratkoročne interese. Ocene kažejo, da bi za učinkovito obvladovanje podnebnih sprememb zadostovalo 3 do 5 odstotkov svetovnega BDP-ja. A namesto vlaganja v prihodnost človeštva pospešeno vlagamo v orožje – kot bi poskušali gasiti požar z bencinom. Kaj reči ob tem? Morda le to, da se prihodnost ne bo zgodila zaradi upanja, temveč zaradi dejanj, ki iz upanja naredijo načrt. Marsičemu bi se lahko izognili, če bi ravnali tako proaktivno kot pri oboroževanju.

V takšnih časih se pogosto zazrem nazaj in pomislim na celotno zgodovino svojega ukvarjanja s to tematiko. Ko pogledam nazaj skozi desetletja izkušenj, vidim, kako se je razumevanje trajnostnega pristopa postopoma razvijalo in poglabljalo in kolikokrat smo se vračali nazaj v preteklost na izhodiščne točke. Gre seveda za subjektiven zapis časa, kot sem ga doživljal sam skozi svojo kariero in ukvarjanjem s tem področjem.

1990–1995: Okoljska faza (Environmental Phase)
V tem obdobju smo se osredotočali predvsem na okoljske izzive. Trajnostna organizacija dogodkov še ni bila v ospredju, izjema so bili okoljevarstveni dogodki. Pojavile so se prve analize družbenih in gospodarskih učinkov mega dogodkov.

1995 – 2000: Greenpeace faza za ohranitev in varstvo narave (Conservation Phase)
To je obdobje spoznanja, da naravnih virov ne smemo le varovati, temveč z njimi odgovorno upravljati. Okoljevarstveniki so v tem času postali cenjeni sogovorniki in predavatelji na znanstvenih ter strokovnih konferencah.

2000 – 2005: Faza recikliranja »badgev« ali ekološka faza (Ecological Phase)
Pojavi se izraz trajnostni razvoj – razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanjosti, ne da bi ogrozil prihodnje generacije. Nastanejo prvi poskusi in modeli odgovorne organizacije dogodkov, a ti še ne naslavljajo ključnih trajnostnih izzivov.

2005 – 2010: Zero waste faza (Zero Waste Phase)
Gibanje Zero Waste je postalo vir navdiha za organizatorje dogodkov. Spodbudilo je krožno razmišljanje, zmanjšanje odpadkov, ponovno uporabo materialov ter uvedbo inovativnih rešitev, ki so izboljšale izkušnjo udeležencev in zmanjšale vpliv na okolje.

2010 – 2015: Faza trajnostih priročnikov (Sustainability Phase)
Destinacije, institucije in nevladne organizacije so začele pripravljati priročnike za trajnostno organizacijo dogodkov. Pojavile so se prve znanstvene meritve učinkov, metodologije vrednotenja ter koncept družbene odgovornosti v okviru industrije srečanj.

2015 – 2020: COP 21 – COP 26 (COP and GDS index Phase)
COP21 v Parizu je sprožil razcvet trajnostne industrije ter okrepil globalno zavedanje o podnebnih spremembah. V tem obdobju je nastal tudi GDS-Index, ki je opredelil trajnostne kriterije za destinacije. Oba projekta sta postala laboratorija industrije in preizkusni prostor inovativnih zelenih praks.

2020 – 2025: Faza standardizacije skozi Net Zero in ESRS (Net Zero and ESRS Phase)
Prvi poskusi standardizacije trajnostne organizacije dogodkov so nastali v okviru gibanja Net Zero, ki je dobilo široko podporo. Preobrat je prinesla nova evropska zakonodaja ESRS, ki je spodbudila razvoj številnih orodij in metodologij, povezanih s trajnostnim poročanjem.

2025 -: Regenerativna faza (Regenerative Phase)
Trajnost postopoma izgine z dnevnega reda konferenc in postane modus operandi globalne industrije. Merjenje pozitivnih učinkov dogodkov postane novi zlati standard, evropski okvirji za poročanje, zeleno zavajanje in ogljične izravnave pa prevzamejo svetovne prakse.

Tako dolg uvod je bil, po mojem mnenju, nujen za razumevanje bistva današnje razprave, ki jo lahko strnem v dve preprosti, a neprijetno iskreni vprašanji:

• Zakaj sploh organizirati dogodke na trajnostni način, meriti njihov ogljični odtis in o tem poročati?
• So trajnostni dogodki resnična sprememba – ali le dobro zapakirana iluzija za občinstvo?

Takšna vprašanja mi pogosto zastavljajo tudi kolegi. Prav zato je nastal ta nekoliko daljši zapis, v katerem poskušam razčleniti, kje smo danes, kako smo prišli sem – in kam nas pelje pot trajnostnih dogodkov.

Zakaj sploh organizirati dogodke na trajnostni način, meriti njihov ogljični odtis in o tem poročati?

Na pot trajnostne preobrazbe Convente smo se podali že leta 2009. Takrat smo razvili svoj model trajnostne organizacije Conventa 5R, ki je temeljil na 15-ih, med seboj povezanih sklopih kriterijev.

Skozi leta smo napredovali, izpolnili večino zastavljenih ciljev in dosegli raven, na kateri smo se začeli spraševati, kako izmeriti negativne in pozitivne učinke našega dogodka in rezultate primerjati skozi čas in z drugimi podobnimi dogodki?

Tako kot mnogi organizatorji smo se znašli pred dilemo. Certifikat ISO 20121 bi dokazoval trajnostno delovanje našega podjetja, ne pa nujno tudi trajnostnih praks posameznih dogodkov. Podobno je s certifikatom B Corp, ki sicer postavlja odlične temelje na ravni podjetja, a ne omogoča primerjave in spremljanja razvoja posameznega produkta, oziroma dogodka. Ko smo začeli iskati orodje, ki bi nam pri tem pomagalo, smo hitro ugotovili, da na trgu ne obstaja ali pa rešuje le del problema. Zato smo se odločili, da ga ustvarimo sami – po svojih merilih, potrebah in vrednotah. Nastalo je orodje Planet Positive Event, s katerim smo do danes transformirali že preko 100 dogodkov in med drugim postali tudi uradno orodje mednarodne odbojkarske zveze FIVB.

Tole je moj drugi daljši uvodni ekspoze, ki po svoje obrazloži naše razloge za trajnostno organizacijo.

Po svetu se vsak dan odvije med tri in štiri milijone dogodkov. Vsak izmed njih pusti svojo sled; bolj ko je dogodek mednaroden, večja je sled.

Ko pogledamo širšo sliko, ugotovimo nekaj osupljivega. Po svetu se vsak dan odvije med tri in štiri milijone dogodkov. Vsak izmed njih pusti svojo sled, bolj ko je dogodek mednaroden, večja je sled. In čeprav se posamezen dogodek morda zdi majhen, je skupni vpliv ogromen, še posebej z vidika ogljičnega odtisa.

Zato verjamem, da imamo kot organizatorji posebno odgovornost: da vsak dogodek oblikujemo bolj premišljeno, bolj spoštljivo in bolj odgovorno do okolja, v katerem delujemo. To ni le trend – to je naš način razmišljanja, naš prispevek k boljšemu svetu.

Če gremo iz te nekoliko utopične teorije korak naprej, je iz znanstvenega vidika temeljni razlog za trajnostno organizacijo dogodkov povezan z omejitvami planetarnih meja (Rockström et al., Science, 2009). Človeštvo je že preseglo več okoljskih pragov, ki zagotavljajo stabilnost Zemljinega sistema – med drugim mejo za podnebne spremembe in izgubo biotske raznovrstnosti. Vsaka gospodarska dejavnost, vključno z organizacijo dogodkov, prispeva k povečanju emisij toplogrednih plinov in porabi naravnih virov. Dogodki združujejo vse ključne vire emisij: mobilnost, energijo, prehrano, vodo, odpadke, digitalno infrastrukturo in gradnjo. Zaradi te kompleksnosti predstavljajo idealen eksperimentalni prostor za preizkušanje strategij razogljičenja in regenerativnih praks.

Znanstveni okvir, ki ga zagotavljata standarda GHG Protocol in ISO 14064, omogoča kvantifikacijo teh vplivov skozi celoten življenjski cikel dogodka (t. i. Life Cycle Assessment – LCA). Merjenje ogljičnega odtisa po teh metodah ne pomeni zgolj zbiranja podatkov, ampak omogoča:

• prepoznavanje ključnih emisijskih virov,
• razvijanje scenarijev za njihovo zmanjšanje,
• vpeljavo znanstveno utemeljenih ciljev razogljičenja (Science-Based Targets initiative – SBTi),
• merjenje pozitivnih regenerativnih učinkov, ter
• vzpostavitev transparentnega, preverljivega sistema poročanja v skladu z evropskimi standardi ESRS in direktivo CSRD.

Ali, povedano preprosto: kar lahko izmerimo, lahko tudi izboljšamo. To pomeni premik od besed k dejanjem. Dogodki postanejo laboratoriji družbenih in okoljskih inovacij, v katerih preizkušamo, kako lahko gospodarske in kulturne aktivnosti delujejo znotraj planetarnih meja in hkrati ustvarjajo regenerativne učinke za skupnost.

Za malce bolj pragmatične bralce pa povzemam še pet ključnih razlogov, zakaj boste potrebovali natančno izračunan ogljični odtis in učinke dogodkov.

1. Znanstvena nujnost: brez merjenja ni zmanjševanja
Merjenje omogoča prepoznavanje največjih virov emisij in oblikovanje znanstveno utemeljenih ukrepov razogljičenja, ki temeljijo na realnih podatkih, ne na občutku ali domnevi.

2. Regulativna neizogibnost: neizpolnjevanje ESRS in CSRD ima finančne posledice
Poročanje po standardih ESRS/CSRD ni več izbira, temveč zakonska obveza, ki neposredno vpliva na konkurenčnost, finančno stabilnost in zaupanje poslovnih partnerjev.

3. Poslovna učinkovitost: merjenje = prihranek
Sistematično zbiranje podatkov omogoča optimizacijo mobilnost, prehrane udeležencev in energije ter dokazano zmanjšuje stroške, hkrati pa povečuje učinkovitost in odpornost dogodkov na tržne spremembe.

4. Reputacijski kapital: “no data, no trust”
Merjenje gradi zaupanje in kredibilnost blagovne znamke ter omogoča, da se trajnostni dosežki pretvorijo v oprijemljive poslovne in komunikacijske prednosti.

5. Regenerativni učinki: dolgoročna naložba v skupnost
Dogodki postanejo motorji družbene in okoljske regeneracije – ustvarjajo dodano vrednost, ki presega emisije, in vračajo koristi lokalnemu okolju ter prihodnjim generacijam.

Merjenje ogljičnega odtisa in regenerativnih učinkov ni administrativno breme, temveč temeljna znanstveno-poslovna praksa, ki zmanjšuje stroške, krepi zaupanje in ustvarja dolgoročne pozitivne učinke za družbo in okolje. Za razliko od vseprisotnih certifikatov in samoproglašenih “zelenih oznak” tak pristop zagotavlja znanstveno primerljive, preverljive in ponovljive rezultate, skladne z mednarodnimi standardi (GHG Protocol, ISO 14064, ESRS, CSRD).

S tem postaja merjenje ključni instrument resnične preobrazbe – prehoda od besed k dejanjem, kjer dogodki niso več kratkotrajni potrošni projekti, temveč laboratoriji trajnostnih inovacij in regenerativnega razvoja.

V okviru projekta Planet Positive Event smo zbrali in analizirali številne primere dobrih praks, ki dokazujejo, da je tak pristop izvedljiv, merljiv in poslovno smiseln. Z veseljem jih delimo z vsemi, ki želijo svoje dogodke zasnovati odgovorno, znotraj planetarnih meja in z vizijo prihodnosti, ki presega ogljični odtis.

So torej trajnostni dogodki resnična sprememba – ali le dobro zapakirana iluzija za občinstvo?

Odgovor je preprost: odvisno od tega, kaj merimo in kako iskreni smo pri tem. Če je trajnost le lep dekor, zeleni logotip ali priročna etiketa za boljšo javno podobo, potem govorimo o dobro zapakirani iluziji. Takšna »trajnost« se konča z zadnjim aplavzom in ne pušča sledi razen ogljičnega odtisa, odpadkov in praznih obljub. Morda pa tudi kakšno tožbo zaradi zelenega zavajanja.

A če trajnost razumemo kot znanstveno podprto prakso, ki temelji na merjenju, dokazovanju in izboljševanju, potem postane resnična sprememba. Merjenje ogljičnega odtisa, analiziranje vplivov in ustvarjanje regenerativnih učinkov – to niso trženjski prijemi, temveč dokazljive poslovne in etične odločitve, ki spreminjajo način razmišljanja celotne industrije dogodkov.

Resnično trajnostni dogodek:

• temelji na podatkih, ne na vtisu,
• vpliva na vedenje vseh deležnikov od organizatorjev do udeležencev,
• povezuje skupnost, krepi lokalno gospodarstvo in ustvarja dolgoročne učinke,
• vračuna svoje vplive v poročila in s tem prispeva k znanstveno primerljivi bazi podatkov,
• ter povzroči manj škode in več koristi – za ljudi, prostor in prihodnost.

Dogodki so po svoji naravi izjemno vpliven komunikacijski medij. Lahko so del problema ali del rešitve. Trajnostni dogodki so resnična sprememba le, če izpolnijo tri pogoje:

• merljivost,
• transparentnost,
• zavezanost k izboljšavam.

Kjer teh treh elementov ni, ostane le iluzija. Sicer pa nam ostane le legendarna Pascalova stava.

Francoski fizik, filozof in matematik Blaise Pascal je ob razmišljanju o obstoju Boga dejal:

• če v Boga verjamemo, pa ga ni, ne izgubimo nič;
• če vanj ne verjamemo, pa obstaja, izgubimo vse.

Nekaj podobnega velja za trajnostno organizacijo dogodkov. Če vanjo verjamemo in delujemo v skladu z njenimi načeli, ne moremo izgubiti. Zmanjšamo stroške, izboljšamo učinkovitost, ustvarimo večjo družbeno vrednost. Če pa vanjo ne verjamemo in ne ravnamo trajnostno, tvegamo vse: zaupanje, okolje, prihodnost in ugled celotne industrije

Zato osebno verjamem, da se splača verjeti. Ne zato, ker je to modno ali zahtevano, temveč zato, ker je trajnost racionalna stava prihodnosti. In ker so dokazi, za razliko od Pascalove dileme, že tukaj: merljivi, preverljivi in znanstveno dokazljivi.

Morda trajnost ni religija, a v njej velja ista modrost: če verjamemo in delujemo, lahko le pridobimo. Če ne, izgubimo prihodnost.

Avtor: Gorazd Čad