Vroče poletje 2012 si bom zapomnil po več stvareh. Poleg enega hujših vročinskih valov v Sloveniji je dozorela tudi ideja, da je nujno potrebno nadaljevati s tekmovanjem za najboljše dogodke. S projektom smo začeli namreč sredi januarja in sama ideja in koncept sta me tako navdušila, da je tisto poletje ideja dobila podobo, kakršno poznamo danes. Tistega leta sem prvič od blizu doživel festival EUBEA, rojen leta 2009. Očaral me je s svojo strukturo tekmovanja, edinstvenim konceptom žirije in predvsem s karizmatično energijo ustanovitelja, Salvatoreja Sagoneja.
V meni se je prižgal nemir – občutek, da moram nekaj podobnega ustvariti tudi pri nas, v že dobro uveljavljeni regiji Nove Evrope. Takrat me je prešinilo – in ta občutek me spremlja še danes – da brez takšnega festivala država preprosto ne more biti resna in konkurenčna na področju dogodkov. Zato ni bilo naključje, da so festivali obstajali le v državah, ki so bile takrat merilo odličnosti: v Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji, Italiji in Avstriji …
Česa podobnega niso ponujali niti veliki evropski in globalni dogodki, kot sta IMEX ali IBTM. Najbolj pa me je prevzelo srečanje z družino eventarjev, ki mi je bila blizu ne le po načinu dela, temveč tudi po življenjskem slogu in podiranju tabujev. Vse skupaj je dišalo po tistem sproščenem, a izrazitem slogu – nekakšnem »creative casual«.
Tekmovanje za najboljše dogodke neposredno povezujem s teatrom
Zdi se neverjetno, da je osnovni koncept prestal preizkus časa in danes tudi umetne inteligence. Včasih imam občutek, da je čudež, da je tekmovanje v živo še vedno vitalno – kot prastari upornik, ki se noče predati. Daje nam dovoljenje za sanjanje, priznanje napak, za spraševanja in refleksijo, za ustvarjanje območja svobode in iskanje pristnosti.
To je bil naš namen od samega začetka – ustvariti kraj, kjer bodo organizatorji dogodkov gledali v ustvarjalno, duhovno in družbeno rentgensko sliko svojega čas.
Tekmovanje za najboljše dogodke neposredno povezujem s teatrom. Ta beseda izvira iz grške theatron (θέατρον), kar pomeni prostor za gledanje. In prav to je bil naš namen od samega začetka – ustvariti kraj, kjer bodo organizatorji dogodkov gledali v ustvarjalno, duhovno in družbeno rentgensko sliko svojega časa. Hkrati pa tudi prostor, ki kolegom razkriva resnico o življenju in družbenem trenutku, v katerem živimo.
Lahko bi rekel, da sem si tekmovanje izmislil tudi za lasten užitek, za lastno preverjanje svoje, naše regijske konkurenčnosti. Najbolj me je letos razveselil dolgoletni član žirije tekmovanja, ki je letošnji izbor označil za najboljši v zgodovini. Zato sem na prijavljena dela neizmerno ponosen. Tudi na rekordno število domačih projektov na katere bomo prihodnji teden zagotovo zelo ponosni.
Loading...
