Poklic ali poklicanost

Ko te lastna mati po več kot tridesetih letih dela prijazno opomni, da še vedno ne ve, kako naj prijateljicam jasno razloži, kaj pravzaprav počnem, se odprejo zanimiva vprašanja.

Formalno sem profesor geografije in zgodovine. Žal brez ene same ure v učilnici z dijaki, za kar sem se pravzaprav šolal. Moji mami se to še danes sliši precej bolj fancy kot “event manager”. Tega poklica preprosto ne zna razložiti. In roko na srce, včasih ga ne znam niti sam.

Zato se sprašujem: sem za to kriv sam, ker svojega dela nikoli nisem znal dovolj preprosto ubesediti? Ali pa je razlog širši? Morda v tem, da živimo v industriji, ki jo vsi uporabljajo, mnogi komentirajo, redki pa zares razumejo. Ker dogodki niso samo oder, luči, kava in značke z imeni. Dogodki so prostor srečevanja, zaupanja, idej in sprememb. So geografija odnosov in zgodovina trenutkov, ki včasih ostanejo dlje kot marsikateri šolski učbenik. Morda torej nisem tako zelo zgrešil poklica. Samo učilnico sem zamenjal za kongresno dvorano.

Je organizacija dogodkov v Sloveniji sploh profesija?

Vprašanje profesionalizacije naše panoge ostaja odprto že vse od njenih sodobnih začetkov. Ti se simbolično ujemajo z odprtjem Cankarjevega doma leta 1983. Seveda so organizatorji dogodkov obstajali že prej. A šele z oblikovanjem profesionalne kongresne ekipe v Cankarjevem domu se je o našem poklicu začelo govoriti bolj sistematično, glasneje in z več ambicije. Ko sem se sam v devetdesetih pridružil ekipi Cankarjevega doma, smo bili zbrani z vseh vetrov. Med nami so bili ekonomisti, jezikoslovci, umetnostni zgodovinarji, novinarji, kulturologi, ljudje iz turizma, marketinga in še marsikdo, ki ga je v svet dogodkov pripeljala kombinacija radovednosti, organizacijskega talenta in zdrave mere norosti. Nihče med nami ni imel diplome iz event managementa. Takšne diplome preprosto ni bilo. V tistih časih je obstajala tudi nekakšna neuradna diploma naše stroke. Imenovala se je IAPCO Seminar v švicarskem Wolfsbergu. Kdor jo je opravil, je pripadal majhnemu krogu ljudi, ki so začeli razumeti, da kongresov ne organiziraš zgolj z dobrim občutkom in debelim rokovnikom, temveč z metodologijo, standardi in znanjem. Skoraj vsi vodje projektov v Cankarjevem domu smo šli skozi to izkušnjo in marsikaj, kar danes razumemo kot profesionalni event management, smo se naučili prav tam.

In prav v tem je eden največjih paradoksov naše panoge. Za razliko od prava, medicine, arhitekture ali revizije, organizacija dogodkov v Sloveniji nikoli ni razvila formalno reguliranega sistema vstopa v poklic. Ni predpisane izobrazbe. Ni licence. Ni strokovnega izpita. Ni zbornice, ki bi določala, kdo sme in kdo ne sme organizirati dogodkov. V panogo lahko vstopi vsakdo, ki ima dovolj poguma, nekaj socialne inteligence, empatije, sposobnost reševanja kriz ob treh zjutraj in debelo kožo.To je bila dolgo časa ena največjih prednosti naše stroke. Raznolikost znanj, pogledov in osebnih zgodb je ustvarjala neverjetno energijo. V devetdesetih letih so ekipe nastajale iz ljudi, ki so znali misliti široko, delati hitro in improvizirati takrat, ko bi vsak priročnik že zdavnaj odpovedal. Organizacija dogodkov je bila šola življenja, ne akademska disciplina.

Številni najvidnejši slovenski organizatorji dogodkov zato niso zrasli iz formalnega izobraževalnega sistema, temveč iz prakse.

Iz mentorstva. Iz napak. Iz noči brez spanja. Iz projektov, kjer se je vse podrlo pet minut pred odprtjem vrat, pa je občinstvo kljub temu dobilo občutek, da je bilo vse načrtovano do zadnje sekunde.

Od improvizacije do profesije

Če lahko dogodek organizira vsak, kdo potem določa standarde? Kdo varuje kakovost? Kdo skrbi za prenos znanja na mlajše generacije? Kdo razloži razliko med logistiko in dramaturgijo dogodka, med protokolom in gostoljubjem, med programom in izkušnjo?

Danes je organizacija dogodkov bistveno zahtevnejša kot v času, ko smo telefone vrteli na številčnico, ponudbe pošiljali po faksu in udeležence šteli s svinčnikom na papirju. Sodobni event manager mora razumeti produkcijo, finance, digitalna orodja, trajnost, varnost, podatke, marketing, psihologijo občinstva, sponzorstva, tehnologijo, umetno inteligenco in še vedno znati pogledati človeka v oči.

Zato vprašanje ni več, ali je organizacija dogodkov poklic. Seveda je. Vprašanje je, ali smo ga kot panoga sposobni končno obravnavati kot profesijo.

Prvi resnejši korak k profesionalizaciji poklica je Slovenija naredila šele leta 2018 s sprejetjem nacionalne poklicne kvalifikacije “Organizator/organizatorka poslovnih srečanj in dogodkov.” A tudi ta korak lepo razkriva posebnost naše panoge. NPK ne zapira vstopa v poklic in ne določa, kdo sme organizirati dogodke. Predvsem priznava znanja in kompetence, ki so jih posamezniki pogosto pridobili skozi prakso: na prizoriščih, v organizacijskih odborih, kongresnih pisarnah, agencijah in v neštetih situacijah, ki jih noben učbenik ne more vnaprej predvideti.

S tem je država posredno priznala nekaj, kar v naši panogi vemo že dolgo: event managerji se v Sloveniji praviloma ne rodijo v predavalnicah, temveč na terenu.

Med časovnicami, ponudbami, tehničnimi vajami, odpovedmi govorcev, zamudami dobaviteljev in trenutki, ko mora biti navzven vse videti brezhibno, čeprav se za odrom dogaja mali organizacijski požar.

Nemški model je drugačen. Poklic “Veranstaltungskaufmann/-frau” je državno priznan triletni izobraževalni poklic na področju industrije in trgovine. Njegov opis vključuje prav tisto, kar poznamo iz event industrije: zasnovo, organizacijo, izvedbo in evalvacijo dogodkov, pripravo marketinških konceptov, kalkulacije, oceno tveganj, svetovanje naročnikom, pripravo ponudb ter koordinacijo izvedbe.

Če to postavimo v širši evropski okvir, dobimo zanimivo sliko. Slovenija poklic prepoznava predvsem skozi nacionalno poklicno kvalifikacijo, ki potrjuje že pridobljene kompetence. Avstrija event management jasno umešča med gospodarske dejavnosti. Nemčija pa je šla najdlje, saj je področje vključila v državno priznan sistem poklicnega izobraževanja.

Razlika je pomembna. V Sloveniji sistem večinoma potrjuje znanje, ki je nastalo v praksi. V Nemčiji sistem to znanje načrtno proizvaja, prenaša in preverja. Prav tu se začne resno vprašanje profesionalizacije: ali želimo ostati panoga priučenih entuziastov, ki se zanaša predvsem na talent, improvizacijo in osebno kilometrino, ali pa bomo začeli graditi sistem, ki bo znanje prenašal bolj načrtno, standarde oblikoval bolj jasno in mladim omogočil prepoznavno profesionalno pot v poklic?

To je zanesljivo ena ključnih nalog Kongresnega urada Slovenije. Nova strategija področje razvoja kadrov ambiciozno odpira, toda za dokončanje zgodbe bo potrebnega še veliko dela, vztrajnosti in nekaj institucionalnega poguma. Končni cilj bi moral biti jasen: redno delujoča mednarodna event akademija, ki ne bi izobraževala le klasičnih event managerjev, temveč tudi vse nove profile, brez katerih industrija srečanj danes ne more več delovati. V devetdesetih letih je bil profil organizatorja dogodkov razmeroma enostaven. Danes je slika povsem drugačna. Growth marketerji, AI specialisti, strokovnjaki za podatke, influencer marketing managerji, strokovnjaki za trajnost, digitalno produkcijo in izkušnjo udeležencev takrat sploh še niso obstajali. Danes jih podjetja nujno potrebujejo.

Industrija se je znašla v položaju, ko univerze in visokošolski programi težko sledijo hitrosti sprememb. Velik del kadrov zato znanje pridobiva samostojno: prek spletnih izobraževanj, certifikatov tehnoloških platform, mentorstva in predvsem skozi delo. To je lahko prednost, dokler govorimo o radovednosti, prilagodljivosti in podjetnosti. Postane pa problem, ko se vprašamo, ali je mogoče govoriti o profesiji, če zanjo ne obstajata enoten sistem izobraževanja in jasen okvir certificiranja.

Klasične teorije profesij poudarjajo tri elemente: specializirano znanje, formaliziran prenos znanja in nadzor nad vstopom v poklic.

Industrija srečanj v Sloveniji prvi kriterij nedvomno izpolnjuje. Znanje imamo. Talente imamo. Izkušnje imamo. Precej manj prepričljivi pa smo pri drugih dveh kriterijih. Znanja še vedno ne prenašamo dovolj sistematično, vstop v poklic pa je pogosto stvar naključja, osebne iznajdljivosti in srečnega srečanja s pravim mentorjem. Zato je izziv za Kongresni urad jasen: če želimo, da industrija srečanj postane zrela profesija, ne smemo več samo organizirati dogodkov. Organizirati moramo tudi znanje.

Ko me bodo kolegi naslednjič nekoliko zgroženo vprašali, kaj sploh je event manager, bom imel pripravljen odgovor. Predvsem pa bom vedel, da nas čaka še veliko dela pri promociji in uveljavljanju lastnega poklica.

Seveda pa si tudi v naši dejavnosti vsi tega naziva ne zaslužijo. Če nekdo naroči sendviče, rezervira dvorano in najame ozvočenje, še ni event manager. Tako kot nekdo, ki kupi fotoaparat, še ni fotograf, in nekdo, ki napiše objavo na LinkedInu, še ni komunikacijski strateg.

Prav zato je zanimiva primerjava z gledališčem. Če primerjamo gledališče in industrijo srečanj, ugotovimo skoraj absurden paradoks. Gledališče ima bistveno več formalno opredeljenih poklicev, standardov in nacionalnih poklicnih kvalifikacij kot industrija srečanj, čeprav zaposluje manj ljudi in ustvarja manjši gospodarski učinek. Številni kadri, ki danes uspešno delujejo v naši industriji, so svojo profesionalno pot začeli prav v gledališču. Tam so poklici jasno definirani. Vemo, kdo je režiser. Vemo, kdo je dramaturg. Vemo, kdo je oblikovalec svetlobe. In vemo, kdo je inspicient.

Prav inspicient je za našo zgodbo posebej zanimiv. V Sloveniji zanj obstaja uradna nacionalna poklicna kvalifikacija. Njegova naloga je koordinacija vseh elementov predstave: režije, tehnike, luči, zvoka, nastopajočih in časovnice. Inspicient je človek, ki skrbi, da se ustvarjalna zamisel spremeni v brezhibno izvedbo. Zveni znano? V resnici je inspicient v gledališču pogosto najbližje temu, kar je event manager na dogodku. Vendar obstaja pomembna razlika. Inspicient ni režiser. Nikoli ni bil in nikoli ne bo.

Zato postanem nekoliko previden, ko na dogodkovni sceni srečam posameznike, ki trdijo, da so »režirali« dogodek. V našem prostoru ima beseda režiser zelo konkreten pomen in praviloma tudi zelo konkretno izobrazbo. Veliko ljudi, ki danes uporablja naziv režiser dogodkov, je v resnici opravljalo naloge, ki so bližje delu inspicienta, producenta ali vodje projekta. Razlika ni zgolj semantična. Je tudi profesionalna, odgovornostna in cenovna. Prav zato je to področje idealno za meglo, posebej v javnem sektorju, kjer naročniki pogosto težko ločijo med režijo, produkcijo, koordinacijo in izvedbo. Tako lahko javne institucije kupujejo storitve samooklicanih »režiserjev dogodkov«, namesto da bi transparentno najemale profesionalne event agencije z referencami, ekipami in odgovornostjo.

Profesionalna event agencija ni človek z dobro idejo in telefonom v roki. Je usklajen orkester različnih znanj: od producentov, vodij projektov in scenaristov do tehničnih direktorjev, oblikovalcev svetlobe, tonskih mojstrov, protokolarcev, komunikatorjev, trajnostnih svetovalcev in finančnikov.

Dober dogodek ni posledica enega navdiha, ampak natančno vodene igre številnih profesionalcev.Najslabše je, ko vse to zapakiramo v privlačen naziv, dražje prodamo in se pretvarjamo, da smo kupili stroko. V resnici smo pogosto kupili samo meglo z računom.

In tu pridemo do bistva problema. Država je že pred leti prepoznala potrebo po formalni opredelitvi poklica inspicienta, ki koordinira eno gledališko predstavo. Za človeka, ki vodi mednarodni kongres s pet tisoč udeleženci, več deset dobavitelji, mednarodno ekipo, zahtevno logistiko in večmilijonskim proračunom, pa imamo še vedno zgolj eno splošno nacionalno poklicno kvalifikacijo. Če je to dovolj, potem je tudi vprašanje iz naslova odveč.

Če pa menimo, da industrija srečanj predstavlja eno najkompleksnejših projektnih dejavnosti sodobnega gospodarstva, potem je čas, da začnemo resneje razmišljati o lastnih standardih, kompetencah in poklicni identiteti.

Morda je največji problem naše panoge prav to, da smo predolgo dokazovali, da zmoremo vse. Zdaj je čas, da dokažemo tudi, kdo smo. In res je, kakovost stroke ne meri po tehnologiji, ampak po ljudeh.

Avtor: Gorazd Čad