POLETJE 2023 - APOKALIPSA DANES
V uredništvu revije Kongres že dolgo spremljamo in analiziramo različne trajnostne kampanje. Zdi se, da se je letos zgodil pravi izbruh takšnih kampanj. Mnoge od njih so zavajajoče in jih zeleni pralci uporabljajo zgolj zaradi povečanja prodaje ali zviševanja ugleda podjetja. Pri tem zavestno zavajajo dobronamerne potrošnike, dejansko pa ne prispevajo k reševanju okoljskih in družbenih problematik. Pomembno je, da se zavedamo načinov, s katerimi nas ponudniki poskušajo zavesti. Tako zmanjšamo njihov vpliv na naše odločitve.
Zato smo se odločili, da pripravimo serijo člankov, v katerih bomo takšne prakse začeli razkrivati in tudi tako prispevati k bolj odgovorni industriji srečanj.
Primer 11: TEORIJE ZAROTE
Tip zelenega zavajanja: Selektivno podajanje informacij
Že dolgo živimo v ledeni dobi. Bolj ko so hladni naši avtomobili in kongresne dvorane, bolj se segreva Zemlja. Bolj ko so vroča poletja, bolj hladno v v hotelih in tako naprej. Hkrati pa je vedno več skeptikov, ki v klimatske spremembe ne verjamejo. Znanost je glede tega jasna. Klimatologi nam v okviru IPCC (The Intergovernmental Panel on Climate Change) vsako leto postrežejo z zelo natančnimi številkami že od leta 1992. Vsa opozorila iz tistega časa pa se z neverjetno natančnostjo uresničujejo.
Psevdoznanost je nevarna in se največkrat razbohoti v kriznih časih. Največkrat se zatekajo k trditvi, da so podnebne spremembe, s katerimi se trenutno spoprijemamo, del naravnega cikla našega planeta in jih torej ni povzročil človek. Druga pa je ta, da moramo višje temperature na Zemlji pripisati delovanju Sonca. Obe trditvi je znanost neštetokrat demantirala. Družabna omrežja pa so neverjetni ojačevalci takšnih zgodb. Nekoč so teoretiki zarot sedeli v intimi barov in so s svojimi teorijami morili zgolj natakarje in sotrpine. Ali kot pravi Umberto Eco: “Social media gives legions of idiots the right to speak when they once only spoke at a bar after a glass of wine, without harming the community … but now they have the same right to speak as a Nobel Prize winner. It’s the invasion of the idiots.”
Sveta preproščina in poenostavljanje so prav tako značilnost našega časa. Svet je kompleksen, še bolj pa problemi s katerimi se soočamo. Zato je presenetljivo, da podnebni skeptiki v medijih dobijo še vedno precej pozornosti. Žal je med njimi tudi veliko politikov. Prepričan sem, da jih najdemo povsod po Evropi. Dvoma o resnosti segrevanja ozračja nista izražala le nekdanji ameriški predsednik Donald Trump in brazilski predsednik Javier Bolsonaro, temveč tudi nekatere močne evropske stranke. Med njimi sta največja skeptika nemška Alternativa za Nemčijo (AfD) in britanski UKIP. Po študiji, ki jo je povzela francoska tiskovna agencija AFP pa so podnebni skeptiki bolj citirani celo v angleških medijih, ki slovijo po visokih novinarskih standardih, kot so New York Times, The Guardian, Wall Street Journal in Daily Telegraph.
Zdi se, da bi se morali tudi organizatorji dogodkov bolje informirati, da ne pademo na populistične fore, ki krožijo po medijih.
Prav dogodki pa imajo izjemno moč, saj ozaveščajo in izobražujejo. Pogosto se skozi dogodke borimo proti nizki stopnji zavedanja. To je pomembno poslanstvo naše industrije. Industrija srečanj ima po mojem mnenju ves potencial, da podnebno krizo obrne sebi v korist. A nimamo več časa za čakanje in oklevanje, ta čas smo že porabili. Čas je, da gremo od besed k dejanjem. Na pomemben dogodek se lahko zapeljemo z vlakom, varčujemo z energijo, spremenimo prehrano, zmanjšamo odpadke in spremenimo potrošniške navade.
Poleg naloge osveščanja imamo organizatorji dogodkov tudi nalogo, da razvijamo nizkoogljične dogodke z zmanjšanjem rabe energije. Novi situaciji se moramo prilagoditi, saj se nam podnebje ne bo prilagajalo. Sprejeti moramo celo vrsto ukrepov, ki jih moramo izvesti v vsakem primeru. A najprej moramo spremeniti svoj življenski slog. To najbolj šteje in je najbolj težko.
Zanikanje še nikoli ni prineslo nič dobrega
V tem kontekstu se zdi zanikanje klimatskih sprememb priročen izgovor, da dogodke organiziramo po starem. Prav to pa sodi med očitno zeleno zavajanje, ki je ponavadi najbolj prikrito in sofisticirano. Poganja ga namreč pohlep in egoizem.
Predvsem pa bi morali kot dobri managerji razmišljati dolgoročno in odgovorno. Posledice klimatskih sprememb namreč že pošteno občutimio. Višje cene goriv vplivajo na dražje letalske vozovnice in hotelske storitve. Draginja na področju živilske industrije se prenaša na catering in še bi lahko našteval. Kdor se bo najbolje in najhitreje prilagodil novim razmeram, bo preživel ali celo povečal svojo konkurenčnost.
Opomba: Veselimo se vašega mnenja in primerov dobrih praks o organizaciji trajnostnih dogodkov.
Termin »greenwashing« je skoval okoljevarstvenik Jay Westerveld daljnjega leta 1986. Na ekspediciji na Samoo ga je hotelski napis o ponovni uporabi brisače močno razburil. Ugotovil je namreč, da je šlo zgolj za strategijo zniževanja stroškov in ne resno in odgovorno trajnostno delovanje hotela.
V svojem strokovnem članku je prvič uporabil izraz greenwashing, vse ostalo pa je zgodovina. Termin se je uveljavil do danes in sega na vsa področja trajnosti kot so enakost spolov, revščina, lakota, zdravje, izobraževanje, dostojno delo itd.
Obstaja nekaj tipičnih načinov zelenega zavajanja. Poznamo jih že dolgo, pa jim kljub temu vedno znova nasedemo. Za vas smo jih strnili v naslednje najbolj tipične primere zavajanja:
1. Selektivno podajanje informacij
Poudarjanje okolju prijaznih informacij, negativne pa preprosto zamolčimo. Tipičen primer je ignoriranje okoljskega odtisa prevozov na dogodek, ki lahko ustvarijo kar do 75 odstotkov vsega CO2 odtisa na dogodkih.
2. Neobstoj dokazov za trditve
Organizator zatrjuje, da je dogodek okolju prijazen, konkretnih dokazov pa ne priloži. Za začetek bi morali vsaj izračunati CO2 odtis dogodka in to podpreti z dokazom uradne inštitucije za izračun ogljičnega odtisa.
3. Nejasnost trditev
Uporaba izrazov, ki so zelo široki ali slabo opredeljeni, da jih je mogoče pravilno razumeti. Najbolj pogosta je npr. uporaba izraza, da je dogodek ogljično nevtralen (carbon neutral), brez jasne obrazložitve, kaj to dejansko pomeni.
4. Prevarantske in nepomembne oznake
Sklicevanje na certifikate in oznake, ki v resnici ne obstajajo ali zavajajo. V zadnjem času so na tem področju najbolj pogosti iskalniki zelenih prizorišč, ki nimajo nobene podlage in realne osnove. V to kategorijo sodi tudi oznaka »brez CFC-ja«, kljub temu, da so klorofluoroogljivodiki prepovedani z zakonom.
5. Poudarjanje manjšega zla
Organizacija dogodkov je do okolja neprijazna. Zato je trditev, da je nek dogodek bolj zelen od drugih, pogosto zavajajoča.
Kaj o zelenem zavajanju pravi Slovenski oglaševalski kodeks?
17.1
Oglaševanje, ki vsebuje okoljevarstveno argumentacijo, mora biti zasnovano tako, da ne zlorablja potrošnikove zaskrbljenosti zaradi okolja in ne izkorišča njegovega morebitnega pomanjkanja znanja o okoljevarstveni tematiki.
Ne sme vsebovati trditev ali vizualnih prikazov, ki bi utegnili na kakršen koli način zavajati potrošnike glede okoljskih vidikov prednosti izdelkov ali glede okoljevarstvenih dejavnosti, ki jih bo izvajal oglaševalec. Sporočila se lahko nanašajo na konkretne izdelke ali dejavnosti, ne smejo pa neupravičeno namigovati, da pokrivajo celotno dejavnost podjetja, skupine ali panoge.
17.2
Trditev v zvezi z varovanjem okolja ni dovoljeno uporabljati neupravičeno. Pogosto uporabljene trditve, kot so na primer »prijazen do okolja«, »popolnoma biološko razgradljiv«, »bolj zelen«, »prijaznejši«, »organski« ipd., utegnejo biti sprejemljive le, če jih oglaševalci lahko dokažejo.
17.3
Primerjave so sprejemljive, če oglaševalci lahko dokažejo, da izdelek pomeni izboljšavo v okoljskem pomenu glede na lasten izdelek, ali glede na izdelke konkurentov.
17.4
Trditve in primerjave lahko zavajajo, če so iz njih izpuščene pomembne informacije.
17.5
Kadar se znanstvena mnenja precej razhajajo ali dokazi niso dokončni, mora biti to iz oglaševanja jasno razvidno. Oglaševalec ne sme navajati, da je njegova trditev splošno sprejeta, če v resnici ni tako.
17.6
Če izdelek nikoli ni imel očitno škodljivih učinkov na okolje, oglaševanje ne sme namigovati, da je bila sestava spremenjena, da bi postal do okolja bolj prijazen. Vendar pa je upravičeno navajati trditve o izdelku, katerega sestava je bila spremenjena ali pa so ga že doslej vedno izdelovali brez sestavin, o katerih je znano, da škodujejo okolju.
17.7
Uporabi manj znanih specialističnih in navidezno znanstvenih izrazov se je treba izogibati. V primeru, ko je uporaba znanstvenega izraza neizogibna, mora biti njegov pomen jasen in razumljiv oziroma dodatno pojasnjen.
17.8
Širša obrazložitev najbolj pogosto uporabljanih trditev je opredeljena v International Chamber of Commerce Code of Advertising and Marketing Practices.
