Kampiranje je način življenja. Zame pomeni kampiranje svobodo, ki vključuje tudi odgovoren odnos do narave. Zato me privlačijo bolj robinzonski kampi, takšni, v katere ne potuješ kot kamperski težkokategornik.
Nekoč osnovna oprema zagrizenih kampistov so bile kratke hlače, soliden kuhalnik, komplet zložljivih stolov in pripomočki za ustvarjanje sence in hlajenje. Pa seveda šotor in spalke v osnovni izvedbi, ter veliko dobre volje in druženja.
Meni tako ljubi Jadran pa se brezpovratno spreminja v epicenter klimatskih sprememb. Tega se še kako zavedamo kampisti, ki nam narava predstavlja kanvas. Če kampirate na Hrvaškem, je danes prva skrb pogled na HTZ-jevo radarsko sliko. Z njo se zbudite in greste spat. Dober kampist obvlada tehnike vozlov in sidranja šotorov. To počne z jeklenimi sidri, ki zdržijo težo avtomobila. Na ti smo si postali z boforji (beaufort). Razumemo, da gre od 3 Bf lahko že zares (lestvica opisuje stanje vse do 12 Bf). Ob vsakem zapuščanju baznega tabora z vso skrbnostjo pospravimo neznane leteče predmete. Ja, kampiranje je postal adrenalinski šport, ki ni več za vsak okus. Zlahka se ti namreč zgodijo ekstremni vremenski prizori, ki sem jih doživel letos v zame najlepšem in najboljšem kampu na Jadranu, ki ga ljubkovalno imenujem Kampinski Ladesta (Kamp Zaglav, Lastovo).
Kampinski Ladesta slika 1: Tropske noči
Čar spanja pod zvezdami je bil povezan tudi s prijetno ohladitvijo preko noči. Kako prijetno se je zavleči v spalko in poslušati šum morja. Letošnji vročinski val je prinesel neverjetno vročino in soparo. Temperatura se preko noči ni spustila pod tropskih 27°. Vztrajala je kar deset dni, kar se v prejšnjih letih ni dogajalo, saj so podobni valovi trajali največ nekaj dni. Očitno so vročinski valovi zaradi podnebnih sprememb izrazitejši. Se bomo kampisti selili proti severu v hladnejše predele?
Kampinski Ladesta slika 2: Invazija os in sršenov
Vročinski val vpliva na vsa živa bitja in izjema niso ose, sršeni in čebele. Z zdravo kmečko pametjo mi je situacijo razložila moja lokalna zaupnica s kmetije Podanje. Ose so preprosto žejne in zato razdraženo iščejo vodo. Najlažje jo najdejo v lokalih, kampih in povsod, kjer se gibljemo ljudje. Vlaga in visoke temperature v njih sprožijo »jezo«. Kadar se počutijo ogrožene in kadar pičijo, v okolico spustijo posebne hormone, ki povečajo agresivnost tudi pri sorodnih žuželkah v bližini. Zato jih je bilo letos res veliko. Vse v naravi je povezano, kajne?
Kampinski Ladesta slika 3: Ekstremni viharji
Vrečasti oblaki so se nenadoma z veliko hitrostjo približevali Ubliju iz smeri Korčule. Radarska simulacija je pokazala, da imava le še deset minut za pospravljanje opreme. Najprej nas je dosegel nevihtni piš, s takšno močjo da se je tresel avto, v katerega sva se zatekla. Za dobrih 20 minut se je nad otok spustila noč in ekstremne padavine. Imeli smo srečo, saj nas ni zajela toča, ki je razdejala 11 kilometrov oddaljeno Lastovo. Rdeči alarm bo vedno pogostejši tudi na Jadranu.
Kampinski Ladesta slika 4: Ekstremni jugo
Poletni jugo je bil nekoč bolj kratke sape. Bolj značilen je bil za hladne mesece leta. Tudi to se očitno spreminja. Večdnevni poletni jugo še dodatno poslabša počutje, njegovo ekstremno bobnenje in zavijanje pa te prežene iz šotora kamorkoli v varno zavetje. Misel na skok v pretoplo tropsko segreto morje odpade.
Kampinski Ladesta slika 5: Toplo morje in meduze
Nekoč je veljalo, da je jadransko morje zares toplo, ko se temperatura dvigne nad 25 stopinj celzija. Letošnje temperature so bile v povprečju od 27 do 29 stopinj, kar je vsaj zame občutno prevroče. Predvidevam, da so posledica vročinskega vala, ki je trajal skorja tri tedne. Morda so tudi zaradi tega rajski otok letos obiskale meduze. Moje bližnje srečanje z njimi se je končalo z bolečo opeklino na desni nogi.
Ljubljana slika 6: Armagedon nad Slovenijo
Po vrnitvi domov je vse izgledalo relativno mirno in zdelo se je, da je najhuje za nami. Sledil pa je armagedon, kot ga še nismo doživeli v naši zgodovini. V času, ko pišem blog, je pod vodo pol Slovenije, evakuiranih je veliko ljudi in v krajih ob Savi so se oglasile sirene, ki najavljajo poplave. Hudo mi je za kolegico Niko Brunet, ki je morala odpovedati zaključek legendarnega festivala Metal Days. Udeležence so morali evakuirati. Ta vikend je bil najbolj vroč festivalski vikend v Sloveniji. Ali nam bo usodo v prihodnje krojilo vreme? So dogodki na prostem obsojeni na propad? Katastrofa za razjokat.
Kaj to pomeni za organizatorje dogodkov?
Zavedati se moramo resnosti podnebnih sprememb. Pa se zgodi, da tudi sredi Lastova srečam zanikovalce podnebnih sprememb. Na otoku, ki mu usodo kroji prav narava. Od nje je odvisna skromna lokalna samooskrba in razvoj. Znanstveniki so ekstremne vremenske pojave napovedovali že dalj časa. Zdi, se da svaril nismo jemali dovolj resno. Če se je med koronskim obdobjem zdelo, da se narava pobira in ji je koronsko obdobje dalo čas za regeneracijo, je letošnje poletje pokazalo, da je bila to iluzija. Po ponovnem pokoronskem zagonu ekonomije, so izpusti toplogrednih plinov skočili v nebo. Impotentna politika pri tem ne zna in ne zmore odreagirati, kar dokazuje tudi odziv na rusko agresijo na Ukrajino.
Razmišljam, kaj vse zapisano pomeni za organizatorje dogodkov. Se zavedamo posledic? Na ICCA lestvici najboljših destinacij v Evropi so med prvo deseterico kar štiri pomembne mediteranske destinacije (Španija, Italija, Francija, Grčija). Med dvajseterico pa so še Turčija in Hrvaška. Mediteran je očitno priljubljena destinacija. Kako dolgo bo to še tako? Kdaj se bodo začeli organizatorji seliti v območja, kjer so razmere bolj stabilne. Bodo svoje dogodke namesto na Hrvaškem raje organizirali na Češkem? Ali bo še kakšna zavarovalnica na svetu pripravljena zavarovati dogodek na prostem, ki se dogaja v epicentru klimatskih sprememb? In če da, ali bomo organizatorji to zmogli? Nas poleg klimatskih beguncev čakajo tudi begunski dogodki, ki se bodo selili v bolj stabilna območja ali vsaj v bolj stabilne letne čase, dokler jih še imamo in poznamo? Famozni 42. vpozrednik bo morda razdelil svet na dva dela. Pod njim bodo divjali požari, vročinski valovi, suše, orkani, poplave, območje nad vzporednikom pa bo nov raj za organizatorje dogodkov.
Brez dvoma je nenehna rast porabe naravnih virov sodobno civilizacijo pripeljala na rob. O tem najbolj zanesljivo priča svetovni dan ekološkega dolga. Letos je to 2. avgust, ki se je simbolično zgodil tik pred slovenskim armagedonom. Dan okoljskega dolga označuje datum, ko letno povpraševanje in poraba naravnih virov presežeta vse, kar lahko Zemlja proizvede ali obnovi v celem letu. V Sloveniji je ta dan že 18. aprila, v manj razviti Albaniji pa 3. novembra. Pri tem je več kot 60 odstotkov slovenskega okoljskega odtisa posledica rabe fosilnih goriv in izpustov toplogrednih plinov. Za dosego ciljev pariškega sporazuma bi morali v naslednjih sedmih letih ta datum premakniti vsaj za 19 dni na leto. Vse zapisano predstavlja jasno opozorilo, da časa ni več. In to velja tudi za organizatorje dogodkov. Smo sredi viharnega, skrajno nevarnega in negotovega obdobja, ki ga dodatno zaostruje okrepljena militarizacija in vojaški spopadi.
Zato moramo začeti svoj dopust, organizacijo dogodkov ali življenje nasploh načrtovati dolgoročno in predvsem odgovorno do okolja in družbe. Naučiti se moramo živeti v harmoničnem ravnovesju z naravo. Prav to sem v zadnjih letih iskal in našel na otoku Lastovo. »Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega«, je znamenita trditev Ernesta Hemingwaya. Ta misel me je spremljala ob vsakem obisku Kampinskega Ladesta. Letos pa nam je tudi na rajskem otoku narava izstavila zelo visok račun. Ne znam si predstavljati, kako velik bo izstavljen za poplave v Sloveniji. Situacije ne smemo podcenjevati in upajmo, da smo se iz letošnjega poletja kaj naučili. Račun bo izjemno visok tudi za organizatorje dogodkov. Vse dobro želim kolegom, ki so v tem tednu morali odpovedati izjemne dogodke in festivale, ki bi se morali zgoditi v Sloveniji.
Vsekakor pa industrijo srečanj čaka izjemno zahtevna naloga. Čaka nas naloga, da bistveno zmanjšamo porabo energije, materialov, okoljskih in družbenih virov na dogodkih. Pri organizaciji bomo morali upoštevati zmogljivosti okolja in ekosistemov, brez ogrožanja prihodnjih destinacij. Zgraditi sonaravno, solidarno industrijo srečanj. Manj je več, kajne?
Avtor: Gorazd Čad
