Festival je bil ustanovljen junija 1986, v puščavi Black Rock pa poteka od leta 1990. Vstopnice gredo za med, konkurenca za vstop v nekatere najbolj zaželjene kampe pa je tako velika, da morajo obiskovalci občasno prestati tudi dolge intervjuje in dokazati svojo predanost idealom festivala. Ti izgledajo takole https://burningman.org/about/10-principles/.
Seveda pa denar lahko kupi vse in tudi zato se je festival spremenil v pribežališče direktorjev, star-up-erjev in tehnoloških genijev. Vstopnica namreč uradno stane 450 ameriških dolarjev, število le-teh pa je močno omejeno. Zato poznavalci pravijo, da je povprečna višina vstopnice bližje znesku 5000 dolarjev, seže pa lahko tudi do 20K dolarjev, kar močno vpliva na to, komu je festival zares dostopen. Naivna ideja ustanovitelja festivala Larryja Harveyaca o radikalni vključenosti, je na resni preizkušnji. Uradno na festivalu ni nobene VIP cone. Dejansko pa seveda obstajajo glampingi, prilagojeni najbogatejšim obiskovalcem. Dejstvo je, da je festival postal izjemno donosen biznis, ki vsako leto generira med 10 in 20 milijonov dolarjev profita, proračun projekta pa je večji od 50 milijonov dolarjev. Organizatorji so proračun dogodka nazadnje javno komunicirali za leto 2018. Podrobnosti si lahko pogledate na povezavi: https://burningman.org/expenses/expenses-2018/. Takrat je ta znašal 44 miiljonov dolarjev. Po uradnih podatkih ameriškega davčnega urada pa je bil budget projekta v letu 2019 že 46 milijonov dolarjev.
Utopično mesto, ki spominja na post-apokaliptični film
Utopično mesto se je zaradi dežja spremenilo v glavno novico vseh svetovnih medijev. Če so festival nekoč opisovali kot hibrid med Woodstockom in Mad Maxom, je letos spominjal na najbolj radikalno verzijo slednjega. Prepričan sem, da ste v zadnjih dneh že naleteli na eno od novic, video posnetkov in dramatičnih poročil z dogodka. Osnovna ideja premikanja mej mogočega je na preizkušnji. Simpatična ideja festivala, ki ne ponuja ničesar razen infrastrukture, varnostnikov in stranišč, za ostalo pa poskrbijo udeleženci sami, je trčila ob moč narave. Legendarni vodnik preživetja, v katerem je zapisano, kaj je dovoljeno in kaj ne, bo potrebno napisati na novo. Preberete ga lahko na povezavi: https://survival.burningman.org/.
O festivalu Burning Man smo v preteklih letih veliko slišali tudi v kontekstu trajnostnih prizadevanj. Za začetek vam priporočam ogled video posnetka z zgovornim naslovom Burning Man 2023 Sustainability Report: Year Four Update: https://youtu.be/OPWTj2532kQ?si=ry4xBEKc0x86hyf2. Organizatorji so javno skomunicirali tudi ogljični odtis dogodka, ki znaša 100K ton CO2, več kot 90 % odtisa je po njihovih izračunih povezanih s transportom udeležencev.
Festival je leta 2022 prizadela suša, letos pa druga stran podnebnih sprememb, katastrofalno deževje sredi puščave. Vse skupaj pa že nekaj let spremljajo okoljski protesti. Razlogov za to je veliko. Na prvem mestu je kršenje pravila radikalne vključenosti ustanovitelja festivala. Sledi neusmiljena uporaba dizelskih generatorjev za potrebno električno energijo. Dizel poganja tudi številne RV-je, ki so letos nemočni ostali ujeti v blatu. Predvsem pa se zdi, da skupina najbolj tehnološko naprednih prebivalcev planeta namesto resnih aktivnosti sadi rožice. Festival se zato zdi idealna priložnost, ki je tlakovana s številnimi manifesti in protokoli.
Festival potrjuje, da se je potrebno takoj začeti prilagajati podnebnim spremembam. Na določenih področjih sveta kljub izjemni ekscentričnosti ideje, dogodkov preprosto ne bo mogoče več organizirati.
Pri tem beg udeležencev v umetno vzpodbujen sanjski svet, ki ga je deseletja ustvarjal Burnig Man, ne pomaga prav veliko. Kaj pomeni biti odrezan od težav in izzivov sodobnega sveta, je letos narava pokazala na najbolj brutalen način. Iz sanjskega in opojnega sveta festivala so se udeleženci zbudili v najbolj kruto realnost, ki ni imela nobene zveze z idejo o družbi brez pravil, vlade in zakonov. Brutalno realno in radikalno se je festival iz zgleda za organizatorje dogodkov spremenil v farso, o kateri se bomo pogovarjali podobno kot o festivalu Fyre.
Festival je iz leta v leto postajal bolj oddaljen od cilja, da bo leta 2030 postal ogljično nevtralen.
Če se bo projekt nadaljeval sredi Nevade, je potrebno najprej znanstveno dokazati, da se lahko odvija sredi puščave. Narediti oceno varnostnega tveganja. Pač vse tisto, kar organizatorji dogodkov običajno naredimo v zvezi z varnostjo udeležencev.
V nasprotnem primeru nam bodo poti do dogodkov še naprej radikalno zapirali klimatski aktivisti, ki jih ne prepričajo visokoleteče besede in protokoli organizatorjev dogodka. Izjava soustanovitelja gibanja Rave Revolution Tommyja Diacona pove vse: »Burning Man privablja elite, da se zabavajo in pretvarjajo, da živijo v brezrazredni družbi, kjer denar ni pomemben. Na drugi strani pa na festival vsako leto prileti več privatnih letal. Gorivo zažigamo za zabavo. Vsako leto je več klimatiziranih avtodomov,…«
Retorični eksces organizatorjev je neusmiljeno prekinila narava. Prizori eksodosa udeležencev s prizorišča pa nas bodo še dolgo opominjalii na meje rasti in pohlepa. Zdi se, da se je res lepa in plemenita ideja izrodila in šla v napačno smer.
