Ali je možno krožno oblikovanje materialov za dogodke?
V uredništvu revije Kongres že dolgo spremljamo in analiziramo različne trajnostne kampanje. Zdi se, da se je nedavno zgodil pravi izbruh takšnih kampanj. Mnoge od njih so zavajajoče in jih zeleni pralci uporabljajo zgolj zaradi povečanja prodaje ali zviševanja ugleda podjetja. Pri tem zavestno zavajajo dobronamerne potrošnike, dejansko pa ne prispevajo k reševanju okoljskih in družbenih problematik. Pomembno je, da se zavedamo načinov, s katerimi nas ponudniki poskušajo zavesti. Tako zmanjšamo njihov vpliv na naše odločitve. Zato smo se odločili, da pripravimo serijo člankov, v katerih bomo takšne prakse začeli razkrivati in tudi tako prispevati k bolj odgovorni industriji srečanj.
JE RECIKLIRANJE PLASTIFICIRANIH BADGOV SPLOH MOŽNO?
Tip zelenega zavajanja: Selektivno podajanje informacij
Poudarjanje okolju prijaznih informacij, negativne pa preprosto zamolčimo.
Papir lahko recikliramo 4 do 6-krat. Predelava 1 tone recikliranega papirja (v primerjavi z izdelavo papirja iz celuloznih vlaken) zmanjša onesnaževanje zraka do 73%, prihrani do 30.000 litrov vode in do 4.000 KWh elektrike (kar povprečno porabi gospodinjstvo v enem letu). Takšnih dejstev je v zvezi s papirjem še veliko.
Prav tako pa ne manjka impozantnih podatkov o recikliranju badgov na dogodkih, ki so del trajnostnih poročil in najbolj pogosta »trajnostna« aktivnost na dogodkih. Kaj nam pove podatek enega od organizatorjev sejmov, da so po dogodku reciklirali 2.311 badgov? Sliši se super, dasiravno v istem dokumentu poudarjajo, da se je dogodka udeležilo 9.303 udeležencev. To pomeni, da je šlo v reciklažo zgoljh 24,8 % vseh izdelanih badgov. Še bolj problematično je dejstvo, da so badgi običajno plastificirani zaradi večje vzdržljivosti. Pa tudi zato, da izgledajo bolj fancy. Tako nastane kombinacija plastike in papirja, ki je tehnično sploh ni mogoče reciklirati. Takšen odpadek torej pristane med mešanimi odpadki, ki jih pogosto zažgejo in se tem še dodatno obremenjujejo okolje.
Glede krožnega oblikovanja in uporabe ostalih materialov na dogodkih pa moramo veliko narediti že v fazi zasnove. Oblikovanje mora odigrati ključno vlogo, saj se v tej fazi odločamo glede uporabe materialov in kreativne zasnove. Oblikovanje preloma tiskovin je največji razlog za konflikt med dizajnerji in okoljsko osveščenimi organizatorji. Nekaj preprostih ukrepov lahko močno zmanjša okoljski odtis. Izogibati se je potrebno velikim površinam praznega prostora, zmanjšati se da format publikacije, zgostiti oblikovanje, držati se je treba standardnih formatov papirja, zmanjšati pokritost s črnilom, ki otežuje recikliranje papirja, izogibati se je treba temnim, zelo nasičenim barvam, saj porabijo več črnila kot svetlejše, razmisliti velja o uporabi črkovnih vrst, ki pri tiskanju porabijo manj črnila, zmanjšati uporabo visoko ločljivih in zelo nasičenih slik.
Morda najbolj spregledan krožni material pa je valoviti karton. Ta vsestransko uporaben ekološki material lahko v rokah kreativcev postane inovativno sejemsko pohištvo, scenografija, označevalni sistem ali dekoracija. In to iz materiala, ki je 100-odstotno obnovljiv, 100-odstotno reciklabilen in 100-odstotno biološko razgradljiv, z nizkim ogljičnim odtisom.
Pred nami je veliko izzivov, predvsem pa moramo v nasprotju s starim konceptom gospodarstva iz osemdesetih let, ki je temeljil na recikliranju, novo regenerativno krožno industrijo srečanj zgraditi na principu kroženja bioloških in tehničnih materialov. Tudi naša industrija bo morala temu slediti.
Termin »greenwashing« je skoval okoljevarstvenik Jay Westerveld dalnjega leta 1986. Na ekspediciji na Samoo ga je hotelski napis o ponovni uporabi brisače močno razburil. Ugotovil je namreč, da je šlo zgolj za strategijo zniževanja stroškov in ne resno in odgovorno trajnostno delovanje hotela..
V svojem strokovnem članku je prvič uporabil izraz greenwashing, vse ostalo pa je zgodovina. Termin se je uveljavil do danes in sega na vsa področja trajnosti kot so enakost spolov, revščina, lakota, zdravje, izobraževanje, dostojno delo itd.
Obstaja nekaj tipičnih načinov zelenega zavajanja. Poznamo jih že dolgo, pa jim kljub temu vedno znova nasedemo. Za vas smo jih strnili v naslednje najbolj tipične primere zavajanja:
1. Selektivno podajanje informacij
Poudarjanje okolju prijaznih informacij, negativne pa preprosto zamolčimo. Tipičen primer je ignoriranje okoljskega odtisa prevozov na dogodek, ki lahko ustvarijo kar do 75 odstotkov vsega CO2 odtisa na dogodkih.
2. Neobstoj dokazov za trditve
Organizator zatrjuje, da je dogodek okolju prijazen, konkretnih dokazov pa ne priloži. Za začetek bi morali vsaj izračunati CO2 odtis dogodka in to podpreti z dokazom uradne inštitucije za izračun ogljičnega odtisa.
3. Nejasnost trditev
Uporaba izrazov, ki so zelo široki ali slabo opredeljeni, da jih je nemogoče pravilno razumeti. Najbolj pogosta je npr. uporaba izraza, da je dogodek ogljično nevtralen (carbon neutral), brez jasne obrazložitve, kaj to dejansko pomeni.
4. Prevarantske in nepomembne oznake
Sklicevanje na certifikate in oznake, ki v resnici ne obstajajo ali zavajajo. V zadnjem času so na tem področju najbolj pogosti iskalniki zelenih prizorišč, ki nimajo nobene podlage in realne osnove. V to kategorijo sodi tudi oznaka »brez CFC-ja«, kljub temu, da so klorofluoroogljivodiki prepovedani z zakonom.
5. Poudarjanje manjšega zla
Organizacija dogodkov je do okolja neprijazna. Zato je trditev, da je nek dogodek bolj zelen od drugih, pogosto zavajajoča.
Kaj o zelenem zavajanju pravi Slovenski oglaševalski kodeks:
Člen 17 OKOLJEVARSTVENA ARGUMENTACIJA
17.1
Oglaševanje, ki vsebuje okoljevarstveno argumentacijo, mora biti zasnovano tako, da ne zlorablja potrošnikove zaskrbljenosti zaradi okolja in ne izkorišča njegovega morebitnega pomanjkanja znanja o okoljevarstveni tematiki. Ne sme vsebovati trditev ali vizualnih prikazov, ki bi utegnili na kakršen koli način zavajati potrošnike glede okoljskih vidikov prednosti izdelkov ali glede okoljevarstvenih dejavnosti, ki jih bo izvajal oglaševalec. Sporočila se lahko nanašajo na konkretne izdelke ali dejavnosti, ne smejo pa neupravičeno namigovati, da pokrivajo celotno dejavnost podjetja, skupine ali panoge.
17.2
Trditev v zvezi z varovanjem okolja ni dovoljeno uporabljati neupravičeno. Pogosto uporabljene trditve, kot so na primer »prijazen do okolja«, »popolnoma biološko razgradljiv«, »bolj zelen«, »prijaznejši«, »organski« ipd., utegnejo biti sprejemljive le, če jih oglaševalci lahko dokažejo.
17.3
Primerjave so sprejemljive, če oglaševalci lahko dokažejo, da izdelek pomeni izboljšavo v okoljskem pomenu glede na lasten izdelek, ali glede na izdelke konkurentov.
17.4
Trditve in primerjave lahko zavajajo, če so iz njih izpuščene pomembne informacije.
17.5
Kadar se znanstvena mnenja precej razhajajo ali dokazi niso dokončni, mora biti to iz oglaševanja jasno razvidno. Oglaševalec ne sme navajati, da je njegova trditev splošno sprejeta, če v resnici ni tako.
17.6
Če izdelek nikoli ni imel očitno škodljivih učinkov na okolje, oglaševanje ne sme namigovati, da je bila sestava spremenjena, da bi postal do okolja bolj prijazen. Vendar pa je upravičeno navajati trditve o izdelku, katerega sestava je bila spremenjena ali pa so ga že doslej vedno izdelovali brez sestavin, o katerih je znano, da škodujejo okolju.
17.7
Uporabi manj znanih specialističnih in navidezno znanstvenih izrazov se je treba izogibati. V primeru, ko je uporaba znanstvenega izraza neizogibna, mora biti njegov pomen jasen in razumljiv oziroma dodatno pojasnjen.
17.8
Širša obrazložitev najbolj pogosto uporabljanih trditev je opredeljena v International Chamber of Commerce Code of Advertising and Marketing Practices.
