Nismo naprodaj
Še prej pa je Greenpeace s svojo ladjo in sledilci dosegel vrsto uspehov:
- blokado grške podružnice francoskega podjetja Rhone-Poulenc zaradi freonov (CHC), ki so bili glavni krivci za povečanje ozonske luknje
- razkritje japonskega odlaganja nuklearnih odpadkov v morje
- afero stekanja nevarnih odpadkov v države tretjega sveta, predvsem Mehiko, Filipine, Albanijo in države Afrike, kjer so iz tega naredili pravi biznis
- proteste proti kitolovu na Japonskem
- razkritje kurjenja ameriškega in kanadskega azbesta v Ukrajini
Takrat smo se mnogi zasvojili in prežarili z ljubeznijo do ekoloških tem. Tudi sam sem bil takšen in še danes me zaznamuje vse, kar nam je z nalezljivo energijo predaval in nesebično delil dr. Dušan Plut.

Najbrž tudi danes mladim aktivistom ideje, ki so okužile mene, pomenijo vse na svetu. Vse bi dali, da bi lahko postali del spremembe.
Saj veste, gre za ljubezen, ki jo že Shakespeare označil za močnejšo od življenja. Za ljubezen daš tudi življenje, kajne? Zato je trajnost tudi način življenja. To je dobra popotnica za resnično spremembo.
Prišlo pa je obdobje streznitve. V skladu s kapitalizmom, ki vedno hlasta po novih produktih je tudi trajnost za marsikoga postala produkt. Enako kot predmet v trgovini, ki naj bo vedno svež, nov in čimbolj enostavno prodavljiv. Tudi na tem področju pa se dogajajo grde reči, zavist, spletke, sovraštvo, pohlep, pa tudi veliko pozitivnih zadev. Zanesljivo pa sta življenje in ljubezen neločljivo povezani. Življenje je potrebno opazovati in imeti do njega kritičen odnos.
Problem nekaterih sopotnikov z začetka zgodbe je, da so izgubili stik s svetom in s tem najbrž tudi s samim seboj. Sam poznam kar nekaj takšnih kolegov. Namesto, da bi bili neprekosljivo resnični in zaresni, postajajo patetični zagovorniki krajšnic in bližnjic.
Že dolgo je znano, da se planet segreva zaradi antropogenega delovanja. To zagovarja več kot 97 odstotkov znanstvenikov.
Kljub temu se s tem še vedno ne strinja kar precej prebivalstva, med drugimi pa tudi ameriški republikanci. Presenetljivo je, da ne verjamejo lastnim očem v dneh, ko požari goltajo hektare in hektare površin v Los Angelesu.
Mnogi pa na to samo zamahnejo z roko, češ to so naravni pojavi, saj vedo, da to pomeni nujno spremembo obnašanja. Prepričujejo nas s preprostimi trditvami, s katerimi dokazujejo, da podnebna kriza ne obstaja. Psevdoznanost je nevarna in se največkrat razbohoti v kriznih časih. Največkrat se zatekajo k trditvi, da so podnebne spremembe, s katerimi se trenutno spoprijemamo, del naravnega cikla našega planeta in jih torej ni povzročil človek. Druga pa je ta, da moramo višje temperature na Zemlji pripisati delovanju Sonca.

Tona teorije je neprimerljiva z gramom prakse
Zakaj sem tako velik vernik dogodkov, pa je tudi povsem jasno. Dogodki imajo izjemno moč, saj ozaveščajo in izobražujejo. Pogosto se skozi dogodke borimo proti nizki stopnji zavedanja. To je pomembno poslanstvo naše industrije. Industrija srečanj ima po mojem mnenju ves potencial, da podnebno krizo obrne sebi v korist. A nimamo več časa za čakanje in oklevanje, ta čas smo že porabili. Čas je, da gremo od besed k dejanjem. Na pomemben dogodek se lahko zapeljemo z vlakom, varčujemo z energijo, spremenimo prehrano, zmanjšamo odpadke in spremenimo potrošniške navade. In za začetek izmerimo ogljični odtis, učinke in dediščino dogodkov.
Šele z merjenjem in konkretnimi številkami pridemo do bistva
Že večkrat sem zapisal, da na področju trajnostnega managementa lahko upravljaš zgolj tiste stvari, ki jih tudi meriš. Vsak profesionalen načrt najprej potrebuje analizo izhodiščnega stanja. Vsako subjektivno ocenjevanje je podobno vedeževanju. Šele z merjenjem in konkretnimi številkami pridemo do bistva oziroma do področij, ki jim moramo posvetiti največ trajnostnih prizadevanj. Številke neusmiljeno razkrivajo resnico in tudi zato se jih nabrž tako bojimo. Neprimerljivo lažje je živeti v laži kot si naliti čistega vina, kje smo – kaj šele meriti napredek, saj je ta bistveno bolj počasen, kot običajno pričakujemo in si želimo.
Skozi zeleno zgodbo Convente sem se naučil in spoznal, da nam leta načrtovanja, razmišljanja in zelenih aktivnosti prav nič ne pomagajo, dokler se ne lotimo najtežjega. To pa je celovito merjenje učinkov dogodka. Tona teorije je neprimerljiva z gramom prakse.
Pred časom sem povsem spontano zapisal, da so certifikatni sistemi podobni piramidnim shemam. Tisti, ki je na vrhu piramidne sheme, skuša sistem narediti zapleten in odvisen od svetovalcev. Več kompleksnosti pomeni več denarja. Najbolj pogosto javnega. Njihova učinkovitost je odvisna od podpore vladnih inštitucij in njihove transparentnosti. To je težka tema, ki je hkrati sveti gral številnih EU projektov in strategij.

Sam bom vztrajal na poti aktivnega državljana in investitorja v orodje Planet Positive Event. Veseli me, da skupnost, ki smo jo zgradili, vztrajno raste. V najožjem krogu nas je že več kot 60.
Če bomo še naprej gradili omrežje z zdajšnjo stopnjo rasti, nas bo konec letošnjega leta že več kot 1000. Na zeleni zastoj ne pristajam in čas je, da regenerativna organizacija dogodkov postane mainstream in ne nekaj za povrhu in za zraven. Nekaj kar se fino sliši in bere.
Ali bo narava z nami vred preživela, je odvisno predvsem od tega ali se bomo znali marsičemu premišljeno odreči. S tem je neposredno povezano tudi vprašanje, kaj je tisto, kar na dogodkih zares potrebujemo. Za to pa moramo stopiti iz cone udobja in ponastaviti paradigmo industrije srečanj, ki temelji na konceptu neskončne rasti. Tega planetarne meje žal ne omogočajo in nas tudi vsak dan brezkompromisno opozarjajo.
Besedam naj sledijo dejanja! Zdaj in za prihodnje generacije!