Kuratorji doživetij

Danes sta mi misli zaposlovali dve na videz nepovezani stvari. Najprej me je kolegica, ki jo izjemno cenim, prosila za mnenje o programu študijskega obiska za skupino organizatorjev dogodkov iz severne Evrope. Program so pripravili lokalni gostitelji iz ene od srednjeevropskih destinacij. Bil je premišljen, dobro strukturiran in brez dvoma zasnovan z najboljšimi nameni.

Z veseljem sem ga temeljito pregledal ter dodal nekaj iskrenih pripomb in konstruktivnih predlogov. Le nekaj ur pozneje sem prebral objavo Juliusa Solarisa. Njegova teza je preprosta, vendar daljnosežna: umetna inteligenca bo kmalu prevzela velik del odločanja pri izbiri destinacij in prizorišč za dogodke. Primerjala bo ponudbo, analizirala tisoče podatkov, preverjala dostopnost, cene, zmogljivosti in reference ter v nekaj sekundah predlagala najprimernejše rešitve. S tem se bo korenito spremenila tudi vloga klasičnih iskalcev destinacij (venue finderjev). Tisti, katerih dodana vrednost temelji predvsem na iskanju, zbiranju ponudb in posredovanju informacij, bodo vse težje upravičevali svoj obstoj. AI bo namreč to delo opravil hitreje, ceneje in pogosto tudi temeljiteje. Prav tako bo znal v zelo kratkem času sestaviti povsem spodoben program.

Toda povsem spodoben ne bo več dovolj. Prava vrednost oseb bo ostala tam, kjer algoritmi še vedno odpovedujejo: v razumevanju konteksta, v dramaturgiji dogodka ter v dodajanju isker, presenečenj in nepričakovanih trenutkov, ki jih umetna inteligenca v poplavi podatkov praviloma spregleda.

Prihodnost zato ne pripada tistim, ki zgolj iščejo prizorišča. Pripada tistim, ki znajo iz prostora ustvariti zgodbo in iz programa doživetje.

Prav tu vidim največjo težavo generičnih programov študijskih obiskov in strokovnih ekskurzij. Če je program sestavljen le iz zaporedja ogledov hotelov, kongresnih dvoran, znamenitosti in obveznega kosila, ga lahko danes pripravi skoraj vsak. Jutri ali danes ga bo še hitreje in verjetno tudi bolje pripravil AI.

Dodana vrednost organizatorja zato ne bo več v tem, koliko prizorišč zna stlačiti v urnik. Bila bo v kuratorstvu. V dramaturgiji. V resničnih iskrivih lokalnih zgodbah. V dostopu do ljudi in krajev, ki jih ni mogoče najti med prvimi desetimi rezultati iskanja. Predvsem pa v sposobnosti ustvariti trenutek, zaradi katerega bo udeleženec ob koncu dneva rekel: »Tega pa res nisem pričakoval.«

V dobi umetne inteligence generičnost ni več samo dolgočasna. Postaja nevarna. Še posebej v rokah začetnikov v naši industriji, ki še nimajo dovolj izkušenj, širine in kritične presoje, da bi ločili med všečno sestavljenim programom in resnično kakovostno izkušnjo.

Največja nevarnost umetne inteligence ni v tem, da bo ustvarjala slabe programe. Slabe programe hitro prepoznamo in jih brez večje škode zavržemo. Prava nevarnost je precej bolj zahrbtna: AI bo ustvarjala programe, ki bodo dovolj dobri. Dovolj gladki, dovolj pravilni, dovolj všečni. Takšni, ki jim ne bo mogoče očitati ničesar posebnega, razen tega, da v njih ne bo ničesar posebnega. In prav tu se začne problem. Ko »dovolj dobro« postane standard, se počasi odpovemo ambiciji po izvirnem. Pozabimo, kako je videti program z značajem, idejo in pogumom. Dobimo vse, kar naj bi delovalo, in ničesar, kar bi si zares zapomnili.

Še bolj nevarno postane, ko ne promoviramo le dogodka, temveč celotno državo. Takrat ne gre več za slab izbor prizorišča ali nekoliko dolgočasen program. Gre za podobo, ki jo država pošilja svetu. In ta podoba je lahko generična, zamenljiva in brez vsakršnega občutka za lastno identiteto.

Odgovornost je zato bistveno večja. Še posebej takrat, ko v ospredje postavljamo prizorišča, ki niso najboljši izraz destinacije, temveč njen kompromis. Nekatera prizorišča so del izkušnje. Druga pa bi bilo, iskreno povedano, bolje skriti kot razkazovati.

Za vajo sem se programa lotil tudi sam in ga vzel pod drobnogled. Seveda s pomočjo umetne inteligence in izključno v znanstveno-raziskovalne namene. Poglejmo torej, kakšno dramaturgijo so sestavili za naše goste z daljnega severa:

Skupni analizirani čas: približno 22 ur (od prihoda do odhoda, brez nočitev in zajtrkov).

Naj poudarim: to ni slab program. Nasprotno.

Po današnjih merilih je zelo kakovostno pripravljen. Logistika je učinkovita, strokovna vsebina bogata, izbor prizorišč premišljen in reprezentativen. Toda prav v tem se skriva paradoks. Ko program razstavi umetna inteligenca, postane vidno nekaj, kar organizatorji pogosto spregledamo. Velik del časa namenimo prenosu informacij, razmeroma malo pa ustvarjanju izkušenj, ki bi v udeležencih pustile trajnejšo sled. In tu se začne pomembnejše vprašanje: kaj pravzaprav še iščemo na študijskem obisku? Pred desetimi leti je bil odgovor razmeroma preprost. Prišli smo si ogledat dvorane, spoznati hotele, preveriti logistiko in ugotoviti, ali podoba destinacije v resničnem svetu ustreza fotografijam, brošuram in prodajnim predstavitvam. Takrat je bil neposreden ogled pogosto edini način, da smo prišli do zanesljivih informacij. Danes pa informacije niso več redka dobrina.

Umetna inteligenca mi lahko v nekaj sekundah pripravi primerjavo vseh kongresnih centrov v mestu. Pozna njihove kapacitete, tehnično opremo, trajnostne certifikate, reference, dostopnost, okvirne cenovne razrede in celo ocene preteklih naročnikov. Kaj je torej resnična dodana vrednost še enega klasičnega ogleda konferenčne dvorane? Ali res potrebujem še eno PowerPoint predstavitev o prostoru, katerega osnovne značilnosti lahko preverim že pred prihodom? Ali pa bi moral študijski obisk ponuditi nekaj, česar umetna inteligenca ne more? Pogovor z organizatorjem kongresa, ki je moral zaradi snežnega meteža v eni sami noči popolnoma spremeniti logistiko dogodka. Srečanje z znanstvenikom, ki je v mesto pripeljal pomemben mednarodni kongres. Pogled v zakulisje festivala, kjer ne spoznaš le rezultata, temveč tudi procese, napake in improvizacije, zaradi katerih dogodek sploh zaživi. Kosilo z lokalnim podjetnikom, ki zna pojasniti identiteto destinacije bolje kot katerakoli brošura. Nepričakovano srečanje, ki ga ni bilo v programu. In zgodbo, ki je ne najdem na Googlu. Prav to bi morala biti nova vrednost študijskega obiska: ne dostop do informacij, temveč dostop do konteksta, ljudi in izkušenj, ki jih ni mogoče preprosto prenesti na zaslon.

Večina destinacij kaže, kaj ima. Najboljše destinacije pokažejo, kdo so.

To je bistvena razlika. Destinacija ni Kongresni center, glavna atrakcija, hotel. Destinacija je občutek, ki ga odneseš domov. Če tega občutka ne ustvarimo, lahko enak program pripravimo za katerkoli mesto v Evropi. Spremenijo se le logotipi na predstavitvah.

Kako bi se torej sam lotil priprave takšnega programa? Predvsem bi obrnil logiko, po kateri študijske obiske načrtujemo že desetletja. Manj časa bi namenil razkazovanju infrastrukture, več pa ustvarjanju razlogov, da se gostje v destinacijo zaljubijo.

Na prvo mesto bi postavil doživetja. Ne kot prijeten premor med dvema ogledoma, temveč kot glavni razlog, da gost sploh razume destinacijo. Krajev si ne zapomnimo po tehničnih podatkih, temveč po ljudeh, zgodbah, okusih, energiji in občutkih, ki jih v nas pustijo. Drugi steber programa bi bili pogovori. Ne predstavitve s PowerPointi, ampak srečanja z ljudmi, ki destinacijo vsak dan soustvarjajo organizatorji dogodkov, znanstveniki, podjetniki, umetniki in lokalnimi ambasadorji. Njihove zgodbe povedo več kot katerakoli prodajna brošura.

Ogledi prizorišč bi predstavljali le približno desetino programa. Pokazal bi le najbolj reprezentativne posebne prostore in namesto naštevanja tehničnih specifikacij ponudil vpogled v zakulisje, ljudi in zgodbe, zaradi katerih ti prostori zares izstopajo. Bistveno več prostora bi namenil tudi prostemu času. To ni izgubljen čas, ampak priložnost, da gost destinacijo odkrije po svoje. Prav spontani trenutki, kava na mestnem trgu, pogovor z domačinom ali naključno odkrita ulica pogosto ustvarijo najmočnejši vtis.

Uspeha takšnega programa ne bi meril po številu pregledanih hotelskih sob ali kongresnih dvoran, temveč po številu novih idej, pogovorov in pristnih povezav, ki jih je sprožil.

Kajti destinacije ne prodajajo dvoran. Prodajajo občutek. In ta občutek nastane takrat, ko gost za nekaj ur ne obišče le kraja, ampak postane del njegove zgodbe.

To je bistvena razlika. Destinacija ni kongresni center, hotel ali glavna znamenitost. Destinacija je občutek, ki ga gost odnese domov.

V naslednjih letih bo umetna inteligenca znala pripraviti skoraj popoln študijski obisk. Primerjala bo prizorišča, optimizirala logistiko, izračunala ogljični odtis, preverila letalske povezave in sestavila brezhiben urnik.

Toda ne bo znala ustvariti zaupanja. Ne bo znala vzbuditi radovednosti. Ne bo začutila energije prostora in ne bo ustvarila občutka, da je gost za nekaj dni postal del zgodbe destinacije. Prav zato prihodnost ne pripada tistim, ki bodo najbolje uporabljali umetno inteligenco, ampak tistim, ki bodo najboljši kuratorji in gostitelji.

Če bi danes pripravljal študijski obisk, ne bi začel z vprašanjem: Katera prizorišča jim moramo pokazati? Začel bi z vprašanjem: Kaj želimo, da bodo o naši destinaciji razmišljali na letalu domov?

Če bodo odšli z mislijo, da imamo lepo kongresno dvorano in sodoben hotel, smo zamudili priložnost. Če pa bodo odšli z občutkom, da so razumeli ljudi, energijo in značaj destinacije, potem študijski obisk ni bil več ogled. Postal je izkušnja.

Ko bomo vsi uporabljali enaka orodja umetne inteligence, bodo informacije postale skoraj brezplačne. Naša konkurenčna prednost pa bo nekaj presenetljivo staromodnega: radovednost, empatija, pogum in sposobnost, da gosta odpeljemo tja, kamor ga ne more odpeljati noben algoritem.

Kajti najboljši študijski obiski prihodnosti ne bodo tisti, na katerih bomo pokazali največ. Temveč tisti, na katerih bodo udeleženci odkrili največ.

Mimogrede, ko sem ponovno prebral ta članek, sem ugotovil, da sem o večini teh načel pisal že leta 2017, ko umetna inteligenca še ni bila del naših vsakodnevnih razprav. Edina razlika je, da so takrat predstavljala priporočila za boljši študijski obisk. Danes pa postajajo pogoj za njegovo preživetje.

Če vas zanima, kako smo o tem razmišljali pred skoraj desetletjem, vabljeni k branju članka “How to Organise the Perfect MICE Press Trip” tukaj. Morda boste presenečeni, kako aktualen je še danes.