Se vam kdaj zgodi, da se ob gledanju kakšnega filma nenadoma znajdete daleč v preteklosti? V nekih drugih časih, ko smo še brez umetne inteligence pripravljali priporočila za trajnostne dogodke in se iskreno veselili že tega, da smo obiskovalcem sporočili, naj ločujejo odpadke, pijejo vodo iz pipe, uporabljajo javni prevoz in morda pojedo kakšen kos mesa manj?
V časih, ko smo bili ponosni, če smo na prizorišču postavili dovolj zabojnikov za odpadke, na vabilo pripisali, da je dogodek dostopen z avtobusom, namesto plastenk ponudili vodo iz pipe in poskrbeli, da je na jedilniku vsaj ena brezmesna jed. Ko smo verjeli, da je že elektronsko vabilo pomemben prispevek k reševanju planeta in da smo z nekaj lokalnimi ponudniki ter ponovno uporabljenimi promocijskimi materiali naredili velik korak proti trajnosti.
No, prav takšen občutek sem dobil, ko sem v roke dobil najnovejše Smernice za trajnostne dogodke 2026, ki jih je pripravila Slovenska turistična organizacija.
Za trenutek sem res pomislil, da gre za ponatis kakšnega dvajset ali petnajst let starega priročnika. A ne. Na naslovnici lepo piše 2026.
In potem pride najboljši del. Za izpolnitev posamezne trajnostne smernice je dovolj že ena sama aktivnost. Če organizator na tak način odkljuka devet ali deset področij, si lahko prisluži celo naziv »Zeleni mojster«. Merjenje dejanskih okoljskih, družbenih in ekonomskih vplivov? To pride na vrsto pozneje. Med naprednimi smernicami. Za tiste, ki bi s trajnostjo radi šli še nekoliko dlje.
Priznam, da me je ob prebiranju preplavila nostalgija. Pa tudi precejšnje začudenje. Živimo namreč v času, ko lahko ChatGPT v nekaj minutah pripravi povsem primerljiv seznam splošnih priporočil za trajnostne dogodke. V času, ko imamo na voljo napredna orodja za merjenje okoljskih vplivov, mednarodne standarde, preverjene metodologije in vse več znanja o tem, kako trajnostne zaveze pretvoriti v konkretne, merljive rezultate. Predvsem pa živimo v Evropski uniji, ki je prepoznala problem zelenega zavajanja in sprejela zakonodajo, s katero želi preprečiti neutemeljene okoljske trditve ter od podjetij zahtevati večjo preglednost in odgovornost.
S trajnostno transformacijo se ukvarjam dolgo. Res dolgo. Pravzaprav že od študijskih let. V tem času sem spremljal razvoj številnih pristopov, standardov, certifikacijskih shem in metodologij. Doživel sem obdobje, ko smo trajnost razumeli predvsem kot ozaveščanje, pa tudi čas, ko smo začeli govoriti o sistemskem upravljanju vplivov, merjenju ogljičnega odtisa in dokazovanju rezultatov. Prepričan sem bil, da smo tisto prvo obdobje že zdavnaj pustili za seboj.
Priznati moram, da tako nizko postavljene ambicije že dolgo nisem videl. In to ne v kakšnem ljubiteljskem priročniku lokalnega društva, temveč v dokumentu nacionalne turistične organizacije, ki bi morala na področju trajnosti postavljati merila, ne pa obujati priporočil iz preteklosti.
Za primerjavo je dovolj, da vzamemo v roke priročnik za trajnostne športne dogodke ČISTA ZMAGA, ki ga je pred leti kakovostno pripravila Umanotera (pisalo se je leto 2013). Že takrat so bila vprašanja trajnosti obravnavana bistveno bolj celovito in poglobljeno. Ob njem se najnovejše smernice STO iz leta 2026 berejo skoraj kot šala. Ne zato, ker bi bila priporočila napačna, temveč zato, ker je njihova ambicija tako skromna, da se človek upravičeno vpraša, ali smo v zadnjem desetletju na področju trajnostnih dogodkov sploh kaj napredovali.
In morda je prav to najbolj skrb vzbujajoče. Ne da leta 2026 še vedno govorimo o ločevanju odpadkov, lokalni hrani in javnem prevozu. Temveč da takšne samoumevne prakse še vedno predstavljamo kot pomemben dosežek trajnostne transformacije. Kot da smo pozabili, da je bistvo trajnosti v dejanskih učinkih, ne v številu priporočil, ki jih lahko odkljukamo.
Dogodki imajo neverjetno moč. Seveda lahko ustvarjajo številne negativne vplive na okolje, od emisij toplogrednih plinov in porabe virov do odpadkov in obremenjevanja lokalnega prostora. Toda njihova resnična moč je tudi v nečem drugem. V sposobnosti, da povezujejo ljudi, ustvarjajo znanje, spreminjajo vedenje, spodbujajo inovacije, krepijo lokalno gospodarstvo in za seboj puščajo pozitivne spremembe, ki lahko trajajo še dolgo po tem, ko ugasnejo odrske luči in odide zadnji obiskovalec.
O tem sem v zadnjih letih veliko pisal, predaval in razpravljal. Predvsem o tem, da trajnost dogodkov ne more biti omejena zgolj na zmanjševanje negativnih vplivov. Enako pomembno, če ne celo pomembnejše, je vprašanje, kakšno pozitivno vrednost dogodek ustvari za ljudi, skupnost, gospodarstvo in okolje. In kako to vrednost načrtujemo, merimo ter dolgoročno povečujemo.
Zato me je pri novih smernicah STO še posebej presenetilo, kako skromno je obravnavana prav ta razsežnost dogodkov. Res je, dokument že v uvodu omenja povečevanje pozitivnih vplivov, pozneje pa vključevanje lokalne skupnosti, sodelovanje z lokalnimi ponudniki in podporo lokalnim trajnostnim iniciativam. Toda med omembo pozitivnih učinkov in njihovim dejanskim upravljanjem je ogromna razlika.
Če lokalnega ponudnika povabimo k sodelovanju, smo izvedli aktivnost. Če znamo pokazati, koliko dodatne vrednosti je zaradi dogodka ostalo v lokalnem okolju, kakšne priložnosti so nastale in kaj se je zaradi dogodka dolgoročno spremenilo, pa lahko začnemo govoriti o dejanskem pozitivnem učinku.
In prav te razlike v dokumentu skoraj ni zaznati. Ni jasnih kazalnikov, ni metodologije za vrednotenje ustvarjene vrednosti in ni sistematičnega pristopa k temu, kaj naj bi dogodek pustil za seboj. Kot da je največ, kar lahko od dogodka pričakujemo, to, da povzroči čim manj škode.
Toda trajnost prihodnosti ne more temeljiti zgolj na tem, kako povzročiti čim manj škode. To je lahko izhodišče, nikakor pa ne končni cilj. Čas je za precej ambicioznejše vprašanje: kako z dogodkom ustvariti več dobrega, kot bi ga nastalo, če dogodka sploh ne bi bilo? Ali kot smo zapisali v novi strategiji industrije srečanj: destinacijo moramo po dogodku pustiti v boljšem stanju, kot smo jo našli. Ne le z manj odpadki in nižjimi emisijami, temveč z več priložnostmi za lokalno skupnost, močnejšim gospodarstvom in pozitivnimi učinki, ki ostanejo še dolgo po tem, ko ugasnejo reflektorji. To je razlika med dogodkom, ki je manj škodljiv, in dogodkom, ki za seboj pusti nekaj vrednega.
Zdaj pa k bistvu. Če smernice STO pogledamo skozi prizmo nove evropske zakonodaje o zelenem zavajanju, predvsem Direktive (EU) 2024/825, se zgodba iz strokovnega razočaranja spremeni v precej resnejše vprašanje. Ne gre več le za to, ali smo leta 2026 zadovoljni z ločevanjem odpadkov in brezmesnim obrokom. Gre za to, kaj lahko organizatorji o trajnostnosti svojih dogodkov sploh trdijo in kako morajo svoje trditve dokazati.
Res je, da Slovenija s prenosom direktive zamuja. Toda to ni opravičilo za površno zeleno komuniciranje, še najmanj za nacionalno turistično organizacijo, ki bi morala stroki postavljati merila, ne pa loviti evropske zakonodaje za rep. In tu nastopi paradoks: priročnik, ki naj bi organizatorjem pomagal na poti k trajnostnosti, jih lahko ob nepremišljeni uporabi svojih priporočil pripelje naravnost na spolzek teren zelenega zavajanja.
Največja ironija? Medtem ko Evropa zaostruje pravila dokazovanja zelenih trditev, mi še vedno izpopolnjujemo umetnost zbiranja zelenih kljukic.
Pa še nekaj, da ne bo nesporazuma. S tem zapisom ne zagovarjam lastnega modela in sistema Planet Positive Event. Čeprav priznam, da sem po številnih sestankih, predstavitvah in pogovorih o tem, kako bi lahko Slovenija na področju trajnostnih dogodkov naredila resen preboj, nad institucionalnim posluhom že zdavnaj obupal.
V Sloveniji namreč znanja ne primanjkuje. Obstaja center znanja, ki ga soustvarja več podjetij in mlada, izjemno sposobna ekipa strokovnjakov. Ekipa, ki zna trajnostno preobraziti tudi najzahtevnejše evropske in svetovne športne in druge dogodke. Ne na papirju, ne s kljukicami, temveč z metodologijo, merljivimi učinki in konkretnimi rezultati. In prepričan sem, da bomo na tem področju postali eni najboljših. Ne zato, ker bi nam kdo podelil zeleno priznanje, ampak zato, ker bomo to dokazali z delom.
Žalostno pa je, da doma še vedno tako težko prepoznamo znanje, ki ga znamo razvijati in uveljavljati v mednarodnem prostoru. Da namesto povezovanja stroke in postavljanja ambicioznejših standardov raje izdajamo priročnike, ki bi bili morda napredni pred desetletjem. In da se moramo tisti, ki se s trajnostno preobrazbo dogodkov ukvarjamo v praksi, še vedno pogovarjati o tem, ali je devet kljukic dovolj za zelenega mojstra.
Morda je prav v tem največja težava slovenskega turizma. Ne da nimamo znanja, ljudi ali rešitev. Imamo jih. Le da jih pogosto prej prepoznajo v tujini kot doma. In če želimo Slovenijo resnično predstavljati kot vodilno trajnostno destinacijo, bo treba nekoč zbrati pogum za naslednji korak: od zelenih obljub k dokazanim učinkom. Od všečnih smernic k resnim standardom. In predvsem od samozadovoljstva k odličnosti.
Kajti trajnostnost ni tekmovanje v številu kljukic. Je odgovornost za rezultate, ki ostanejo, ko se dogodek konča in ugasnejo zadnje luči.
Na strani 6 priročnik organizatorjem ponuja še nekakšno zeleno lestvico uspešnosti. Če izpolnite od eno do štiri smernice, ste »Zelenec«, pri petih do osmih napredujete v »Zeleno bazo«, z devetimi ali desetimi pa si prislužite laskavi naziv »Zeleni mojster«. Vsem bodočim zelencem, zelenim bazam in zelenim mojstrom iskreno želim veliko uspeha.
Še bolj pa si želim, da bi nekoč trajnostnost dogodkov ocenjevali po dejanskih učinkih in ne po številu odkljukanih smernic. Do takrat pa vam želim čim več zelenih kljukic in čim manj zelenega zavajanja. Dobrodošli v letu 2026. Ali pa morda v letu 2010. Včasih je razliko res težko opaziti.
